Če ste v nevarnosti, le na Slavka pomislite

LJUBLJANA – Vam trenutno kaj zvoni v ušesu? Sredi ljubljanskih Fužin na Brodarjevem trgu zagledamo Slavka Stojkoviča. »Zapišite, kakor želite!« mu je bilo povsem vseeno. »Po slovensko je na koncu sicer č, drugače pa ć.« S sedmega nadstropja se je tudi to jutro zazrl proti Kamniškemu sedlu, res, fantastičen razgled ima. Še danes ne more pozabiti tistega nesrečnega četrtkovega jutra, ko je opazil grozeče oblake, ki so se nezadržno približevali. V ušesih mu je močno zvonilo, znak, da se bliža katastrofa. In res, že čez dobro uro je slišal za balonarsko nesrečo. »Oh, če bi ljudje vedeli, kok jaz mam moč,« je razpredal v polomljeni slovenščini, »tolikšno, da bi zmogel svet obvarovati pred vsemi možnimi nesrečami, tudi takšnimi!«

Plesalec kola

Slavko Stojkovič je prepričan, da v sebi nosi dar, ki ga nima vsakdo. Premore nadnaravno silo. Moč. Nekako na skrivaj smo ga premerili, ocenili, ti, česa takšnega pa še ne, človek vendar nima vsak dan časti sedeti in kramljati z nekom, ki misli, da je poosebljeno božanstvo! Res, nič nenavadnega ni bilo na njem, roke in dlani, kot jih imamo tudi mi, dinarska lobanja, raskav glas, škatlica cigaret pred njim. Slavko je predihal že 54 pomladi, je pravoslavec in strastni plesalec kola.

Glej, njegov historiat je prav takšen, kot smo si zamišljali: najprej je razvažal časopis, potem sortiral blago v Mercatorju, bil je tudi varnostnik, delal v tovarni baterij, pred dvema desetletjema je odprl svojo firmo. Najprej je bila to nepremičninska agencija, potem gradbeniška, »evo, zadnjih 15 let pa pobiram kosovne odpadke, predvsem barvne kovine, starine, in take finte«. Kar zadovoljen je, priznava Slavko, včasih se je dalo s tem zaslužiti celo 3000 evrov na mesec, »zdaj zaslužim tisoč bruto«. S tremi otroki in ženo, katerih imen ne želi izdati, živijo povsem spodobno. Črviči ga le to, da mu Slovenci ne verjamejo. »Da ne verjamemo v silo narave.« Že kmalu smo izvedeli, kam pes taco moli, zakaj Slavka to vprašanje tako črviči. Ampak lepo počasi.

Devica Marija

Vedeti moramo, da mu je bila ta njegova sila očitno položena že v zibel. Že njegov oče je bil namreč nekakšen vrač, okoli rojstnih Parlozev (Republika srbska) je s pretokom misli reševal vse tiste, ki so jih ugriznile kače. »Jaz imam to dedovino ali kako se že reče ...«

»Ste hoteli reči, da imate to podedovano?« ga popravimo. »Že kot majhen, veste, sem razmišljal: le kako bi postal najmočnejši človek na svetu?« In ta otroška želja se mu je, kot pravi, naposled uresničila. »Žal mi ljudje ne verjamejo, to je nemogoče, pravijo! Jaz pa jim na tem mestu sporočam, da imam moč, ki je nima nihče na svetu!« Tako se govori, Slavko, samozavestno in suvereno!

»Kdaj sem prvič začutil to silo?« Pisalo se je leto 1997. »Takrat sem stanoval še na Pregljevem trgu in imel hude težave z nogo.« Na žebelj je stopil. Neznosne bolečine v stopalu so mu parale živce, še več, možgane, ti, en večer se pa Slavko uleže in glej – prikazala se mu je Marija. »Bila je kot ptica, namesto rok je imela krila!« se je še živo spominjal. Odtlej ima na balkonu sliko brezmadežne Marije. No, takrat mu je ta Marija dala nekakšna navodila, odprla duha, postal je človek z nečim več. Čim, še ni točno vedel, le to, da se je tistih nadležnih bolečin v stopalu povsem rešil. Je bila za to kriva devica Marija? Je bil to le trenutek sreče? Kaj pa če za tem čudežnim naključjem stoji kar sam?

Nič, poizkusiti še enkrat najbrž ne bi smel biti greh, si je bržkone mislil. »Prehladil sem se, zdravniki pa ne bi bili zdravniki, če mi ne bi odstranili ene izmed glasilk. 'Ne kadit' in ne preveč govorit'!' so mi svetovali, a mene je še kar naprej bolelo. In če sem si že nogo ozdravil, ajde, poizkusi še z grlom, sem si rekel. Odprl sem usta in nanje položil roko.« Potem pa se je pisala le še zgodovina: že v naslednjem trenutku je namreč v ustih začutil prijeten okus po mentolu, grlo ga ni več peklo. Bolečine so nenadoma izginile.

Živeči alarm

Slavko vse odtlej čuti, da v sebi nosi nekaj več, nekaj težko razložljivega, nekaj božanskega. »Evo, škoda, ker niste prišli že včeraj,« nam je povedal. »V Ameriki je bil napovedan orkan. Vam povem, pred vami bi ga ustavil ali pa vsaj omilil.« Toda Slavko, le kako vendar?! »Dovolj mi je le slika, ki jo vidim po televiziji!« je ustrelil kot iz topa. Slavko očitno spreminja naravne zakonitosti s preprostim pretokom misli. Slavko, pa imate kakšen dokaz, kaj oprijemljivega? »Oh, dokazov je, kolikor hočete! Se spomnite, kako sem pred nekaj leti ustavil taljenje grenlandskega ledenika?« Ne, Slavko, častna beseda, resnično se ne spomnim! »Odtlej ni nihče več govoril o taljenju!« Toda, se opravičujem Slavko, kot vem, taljenje teh ledenikov le še ni povsem ustavljeno, ali pa se mogoče motim? »Res je. Zdaj ni v redu,« je priznal. »Zato ker sem zadnje čase precej razočaran, pravzaprav jezen. Zadnjič sem imel karambol, kljub temu da nisem bil kriv, bom moral plačati odškodnino. Zato sem se odločil, da tudi Fužin ne bom več ščitil. Pa saj še za kavo nisem dobil! Zadnja leta nismo imeli prav nobenih ujm, ne toče, ne neviht, nič, nič! Kaj bo odslej, ne vem!« Si lahko predstavljate to moč?! V tistem trenutku se je zaradi Slavka Stojkoviča, ker se je pač tako odločil, stopil, denimo, mogočen ledenik, požgal hektar gozda, drvel orkan Isaac, na zemljo so padali meteoriti, divjale so vojne, zaradi suše je zavladala strašanska lakota. Naš Slavko pa je zaradi neke osebne zamere sedel le križemrok. Si sploh lahko predstavljate to moč?

Saj res, kaj pa vojne, Slavko, bi lahko ustavil in preprečil tudi vojne vihre? »Lahko, tudi vojne, toda žal finančno nisem dovolj preskrbljen, da bi lahko odpravil toliko gorja, ki dnevno vlada svetu.« Aha, pa smo vendarle prispeli do financ, tega boga, ki je večji od samega boga. »Veste, če bi se hotel s tem resno ukvarjati, bi moral biti doma, ogromno študirati, pustiti bi moral posel, s katerim se ukvarjam, zato bi potreboval donacije. Če bi bil finančno preskrbljen, vam povem, da bi bilo v enem letu za polovico manj naravnih nesreč.«

Pa še to: veste, če se zgodi kaj hudega, Slavku vselej zapiska v ušesu. Lahko bi rekli, da je mož, s katerim smo kramljali, pravi živeči alarm. Država bi to preprosto morala izkoristiti.