Nedavno je 41-letni Tadej zvečer gledal televizijo, ko je postal žejen. Hotel je vstati, da bi šel spit kozarec vode – in ugotovil, da ne more hoditi: omrtvela mu je leva polovica telesa. Izgubil je zavest in se zgrudil na tla, kjer so ga naslednje jutro našli starši, ki živijo nadstropje nižje. Doživel je možgansko kap, medtem pa so tekle ure, ključne za preživetje oziroma uspešno okrevanje.
Zdaj je na nevrološki kliniki v Ljubljani, kjer ga zdravniki in fizioterapevti poskušajo spraviti na noge in ga učijo osnovne življenjske veščine, ki se drugim zdijo nekaj samoumevnega, bolnikom, ki so preživeli možgansko kap, pa so velik izziv.
»Samo da je glava v redu,« nama s fotografom zaupa Tadej, ko ga fizioterapevtki z vozičkom odpeljeta v učno kopalnico. Njegove kognitivne funkcije niso utrpele večje škode, ohromljeno pa ima levo polovico telesa. V kopalnici sta z delovno terapevtko Zorano Sicherl vadila umivanje zob, pri čemer ga je vodila, kako naj postavi levo roko, da bo prijel krtačko in nanjo z desno roko iztisnil zobno pasto.
Pred njim je še dolga rehabilitacija, ki bi bila precej krajša, če bi (lahko) na urgenco prišel prej. Kot opozarja prof. dr. Bojana Žvan, dr. med. prim. višja svetnica, predstojnica kliničnega oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno terapijo na nevrološki kliniki v Ljubljani, se možnosti, da si bolnik po kapi opomore, slabšajo iz ure v uro, če ni deležen nujne zdravniške pomoči.
Kaj sploh je možganska kap?
Možganska kap spada med žilne bolezni, prizadene pa možgane. Poznamo več vrst možganskih kapi, ki se delijo na ishemične (zmanjšan pretok krvi) in hemoragične (krvavitev). O veliki kapi govorimo, kadar je zamašena večja žila v možganih, o majhni pa, kadar je zamašena manjša. Prvi dejavnik tveganja za možgansko kap je arterijska hipertenzija, torej povišan krvni tlak: ta zelo pogosto kvari prav drobne žilice. Zamašitev žil pa večinoma povzroči poapnenje žil ali ateroskleroza.
Pri hemoragični kapi se lahko razpoči manjša ali večja žila, pojavijo pa se lahko tudi anevrizme, kadar zaradi oslabelosti žilne stene arterije nastane mehurček, ki se počasi napihuje in poči – temu pravimo subarahnoidna krvavitev. V nasprotju s krvavitvami iz velike žile, ki se razpoči znotraj možganskega tkiva, se subarahnoidna krvavitev razvija okoli možganov in zapolni prostore, kjer je sicer možganski likvor.
Anevrizmo je treba izključiti iz obtoka, ker lahko spet poči – druga krvavitev je običajno usodna, opozarja dr. Žvanova. Danes poznamo dva načina zdravljenja: kirurško in znotrajžilno. Pri slednjem gre operater po arteriji od dimelj do mehurčka v možganih in poskuša s posebnimi platinastimi spiralami žilne stene zlepiti skupaj. A kljub napredku v medicini je smrtnost pri takšni obliki kapi še vedno 50-odstotna.
Čim prej k zdravniku!
Če opazimo katerega od znakov možganske kapi (opisanih v okvirčku), moramo čim prej v ustrezno zdravstveno ustanovo, kjer strdek topijo z zdravilom – ta način zdravljenja se imenuje tromboliza. Prej ko pride pacient, prej lahko raztopijo strdek. Zadnji čas za poseg so štiri ure in pol. Pri tistih, kjer tromboliza ne uspe, se lotijo odstranjevanja strdka s katetrom, postavijo žilno opornico.
|
Dejavniki tveganja za možgansko kap so visok krvni tlak, kajenje, povišan holesterol, atrijska fibrilacija, ateroskleroza, sladkorna bolezen. Ogromno lahko naredimo z zdravim načinom življenja, torej zdravo prehrano s čim manj soli in masti, z več ribami, zelenjave, sadja in vlakninami ter z gibanjem – dovolj je že pol ure hitre hoje na dan.
Na nevrološki kliniki v Ljubljani trenutno pripravljajo projekt telemedicine: strokovnjaki iz centra za vaskularno nevrologijo bi prek videokonference svetovali regionalnim bolnišnicam, kako naj zdravijo pacienta s svežo kapjo. Tako ne bi izgubljali časa, saj bi lahko pacienta obdelali na vsaki internistični urgenci v vseh večjih mestih, kjer imajo aparat za računalniško tomografijo (CT) glave. S takšnim načinom dela naj bi že v prvem letu delovanja delež opravljenih tromboliz dvignili s treh na 12 odstotkov. V Sloveniji vsako leto naštejemo okoli 4000 možganskih kapi, pri čemer je umrljivost okoli 20-odstotna. Na ljubljanski nevrološki kliniki vsako leto sprejmejo 1800 pacientov, na voljo pa imajo le 68 postelj. In od omenjenih pacientov jih je od 1300 do 1400 urgentnih.
Rehabilitacija
Po trombolizi ali drugi terapiji se je treba odločiti, kako naprej. Če gre res za veliko krvavitev, pacientu velikokrat ne morejo pomagati in mu omogočijo le paliativno zdravljenje. Pri pacientih, ki so prišli malce pozno, že drugi dan pride na vrsto rehabilitacija. Dr. Aleš Pražnikar, specialist nevrologije in fizikalne rehabilitacijske medicine, jasno pove: »Možganska kap je pri odrasli populaciji najpogostejši vzrok invalidnosti. V povprečju 60 odstotkov ljudi, ki so utrpeli svežo kap, potrebuje rehabilitacijo.«
Intenzivna rehabilitacija naj bi trajala od šest do sedem tednov. Pri nas je Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča edina specializirana ustanova, ki lahko na leto sprejme le okoli 250 bolnikov. Nekaj je še domov, ki imajo prilagojene programe za okrevanje po kapi, a precej premalo, opozarja dr. Aleš Pražnikar.
Tadej, omenjen na začetku zgodbe, je v tem času verjetno že v Soči. Dr. Nika Goljar, predstojnica oddelka za rehabilitacijo bolnikov po možganski kapi v Soči, poudarja, da je to precej dolg proces. Možganska kap lahko povzroči težave na govornem, gibalnem, psihičnem področju, marsikdo ima tudi težave z zadrževanjem vode in blata. Zato je rehabilitacija zastavljena tako, da sodelujejo strokovnjaki z različnih področij: medicinski tehniki, sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, logopedinja, psihologinja, socialna delavka in seveda zdravniki. Proces vodijo specialisti rehabilitacijske medicine, po potrebi se vključujejo tudi nevrologi in internisti.
Delovno terapijo sestavlja učenje osnovnih dnevnih aktivnosti: oblačenje, premeščanje, vožnja z vozičkom. Zelo pomembna dela sta izboljšanje funkcije okvarjene roke ali noge pa tudi svetovanje, kako doma prilagoditi bolnikovo okolje, da je lahko samostojnejši.
Pri fizioterapiji so usmerjeni predvsem v to, da bi se bolnikove gibalne sposobnosti čim bolj izboljšale. Začne se s preprostimi stvarmi, kot so obračanje v postelji, sedenje in vstajanje. Ko bolnik shodi, poskušajo izboljšati hojo na različnih terenih. Zelo pomemben del ekipe so sestre na oddelku, ki so z bolniki 24 ur na dan, saj morajo znati spodbujati vse, kar se bolniki naučijo na terapiji. Pomembna je tudi prostočasna terapija, denimo slikanje, terapija z glasbo, ples, imajo tudi hortikulturno skupino, ki ureja vrtiček na dvorišču.
Slovo od Soče
Za konec smo poklepetali še z Angelo Kovačec, ki se je prišla poslovit od dr. Nike Goljar. Gospa je v Sočo prišla pred dobrima dvema mesecema, ravno na dan našega obiska pa je dobila odpustnico. »Zelo so mi pomagali, pa mi najprej ni prav dobro kazalo. Spoznala sem ogromno prijateljev, vse naloge sem opravljala z dobro voljo, dolgčas pa mi tudi ni bilo,« je povedala gospa Angela, ki ni mogla prehvaliti Sočinega osebja.
Zdaj se zna sama prevažati z invalidskim vozičkom, naučili so jo tudi hoditi s hojico, saj ima težave z ravnotežjem. »Roke in noge mi delujejo kolikor toliko dobro, glavno je, da lahko razmišljam. Pa da se najem in umijem,« je zadovoljno povedala gospa, ki bo terapijo nadaljevala še v domači bolnišnici.
