Junija smo dobili nov zakon o ohranjanju narave (ZON), ki naj bi v okviru širše naravovarstvene problematike »celovito uredil vožnjo z vsemi vozili na motorni in drug lastni pogon ter kolesi v naravnem okolju« in odpravil zloglasno uredbo o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju iz leta 1995, ki je skoraj dve desetletji razburjala slovenske gorske kolesarje. Pa je zdaj kolesarjenje v naravnem okolju res urejeno?
S kolesom le po utrjenih poteh
Prepoved vožnje s kolesi v naravnem okolju še naprej ostaja splošna. Dovoljena je le na prometni infrastrukturi oziroma utrjenih površinah, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti, vožnja zunaj cest pa je v celoti prepovedana. V gozdu je dovoljeno voziti po gozdnih cestah in vlakah ter drugih označenih poteh na območjih, določenih v prostorskem delu gozdnogospodarskega in lovskega upravljavskega načrta območja. Vožnja, ustavitev in organiziranje vožnje s kolesom po planinskih poteh so dovoljeni le po planinski poti, ki jo določi ministrstvo, pristojno za šport.
Kdor »se vozi ali ustavi kolo v naravnem okolju, vozi kolo v gozdnem prostoru na prepovedan način ali vozi kolo na planinski poti, ki ni določena za vožnjo s kolesom, ali vozi kolo na prepovedan način«, krši zakon in lahko plača kazen od 100 do 2000 evrov. Oglobijo vas lahko gozdni ali kmetijski inšpektorji, policisti, cariniki in naravovarstveni nadzorniki.
Še hujše so kazni za pravne osebe, ki bi organizirale kolesarjenje v naravnem okolju: od 10.000 do 150.000 evrov. Prav neverjetna pa je prepoved tiskanja, prodaje in oglaševanja (gorskokolesarskih) knjig, priročnikov in vodnikov. Pravna oseba, ki si bo drznila tiskati grešno literaturo, bo morala plačati od 10.000 do 150.000 evrov. Adijo, kolesarski vodniki.
Korak vstran?
Za mnenje o določilih zakona, ki se tičejo kolesarjenja v naravnem okolju, smo pobarali Andreja Deklevo, urednika gorskokolesarskega portala mtb.si in človeka, ki se že več kot četrt stoletja ukvarja z gorskim kolesarstvom. »Nisem več prepričan, kaj to pomeni. Ni korak naprej, ni korak nazaj, ampak korak vstran ali korak v pravo smer, ki pa ni niti cel korak. Mogoče gre za preskok v razumevanju in obravnavanju, tehnično pa niti slučajno ni rešitev. Še vedno je najpreprostejše tolmačenje: s kolesom se lahko voziš tam, kjer se lahko pelješ z avtom,« pravi Dekleva.
Zdaj sta v Sloveniji poskusno odprti le dve planinski poti – ena v Grosupljem, druga na Krasu oziroma Obali –, po katerih se lahko pelješ s kolesom. »A planinske poti sploh niso naše bojišče,« pravi Dekleva, saj jih je zanemarljivo malo proti več deset tisoč kilometrom vlak in drugih poti.
Odpiranje gorskokolesarskih parkov ni rešitev, saj tovrstna vožnja zanima komaj pet odstotkov kolesarjev. Kanaliziranje kolesarjev reši vse težave, zatrjuje Dekleva. Italijani so odprli vse poti in zaprli le nekaj konfliktnih, pravi. Nato so promovirali najbolj atraktivne in nanje privabili 95 odstotkov kolesarjev. »Če bi imeli v okolici Ljubljane na vsakem hribu eno pot, v vsakem mestu vsaj eno, v turističnih krajih pa več, bi bila zadeva urejena. Tudi v Triglavskem narodnem parku bi lahko to uredili na ta način.«
Namensko grajene poti
V Ameriki je celotna religija okoli namensko grajenih poti. Če jo zgradiš namensko, lahko narediš najbolj atraktivno, veš, kje naj pelje, da bo ponujala lep razgled, veš, kako jo moraš zaviti, da bo lepa za vzpon in zabavna za spust. »Ne narediš ostrih ovinkov kot na pešpoti, saj se pot uničuje samo tam, kjer se zavira. Takšne so tudi najobstojnejše. To bo tudi pri nas prej ali slej prihodnost,« je prepričan Dekleva.
In v Sloveniji že imamo podjetje, ki se ukvarja s tem. Družba Aliansa se je najprej ukvarjala z deskanjem na snegu, zdaj pa se že vrsto let z gorskim kolesarjenjem oziroma projektiranjem in gradnjo gorskokolesarskih parkov ter sistemov prog: pri nas je morda najbolj znan njihov park na Rogli. »Medtem ko na zahodu na gorsko kolesarjenje gledajo kot na strateško naložbo, ki je dolgoročna in ji namenijo ustrezna sredstva, pa južneje nanj gledajo kot na nekaj, kar je moderno in kar morajo imeti, vendar v to niso pripravljeni vložiti skoraj ničesar – razen velikih pričakovanj,« je povedal Andrej Žigon iz Alianse.
Mreže gorskokolesarskih poti so največji potencial gorskokolesarskega turizma. To potrjujejo uspešne prakse ne le v Severni Ameriki, na Novi Zelandiji ali Škotskem, ampak tudi bližje, denimo na Češkem. »V Sloveniji smo že sodelovali z več občinami, pripravili smo tudi nekaj študij izvedljivosti, težava pa je v interesu vodilnih, ki raje gradijo stadione in namestitvene kapacitete. Poskusili smo vzpostaviti pilotni projekt, a niti z volonterskim delom nismo prišli daleč.«
Potencial za gorskokolesarske centre in mreže je v Sloveniji izjemen, saj številne regije in kraje odlikujejo preprost dostop, primerna infrastruktura, primeren teren, izjemna narava, dodatne dejavnosti in storitve, vendar brez interesa občin tovrstnih projektov ni mogoče izvesti, saj so to birokratsko in finančno zahtevni procesi. Po Žigonovem mnenju je za razvoj tovrstnega turizma edina možnost, da se za gorske kolesarje odprejo vse poti (razen nekaterih izjem).
Kaj pa incidenti?
Med kolesarjenjem v naravi v resnici zelo redko nastanejo konflikti, poudarja Andrej Dekleva. »Če se kolesar normalno obnaša, se v večini primerov normalno obnašajo tudi drugi uporabniki prostora. Pred uredbo ni bilo konfliktov. Tudi po njej se ni pisalo o njih. Šele pozneje, ko so bili poskusi spremembe zakonodaje, se je več pisalo o tem in šele tedaj so se drugi uporabniki prostora začeli zavedati, da kolesarji – vsaj na papirju – nimajo kaj početi v naravi. Veliko konfliktov izvira prav iz tega.«
Sam je na gorskem kolesu doživel le dva. »Enkrat sem srečal vinjenega lastnika gozda, ki mi je rekel: 'Tu dol pa ne greš, tu je moja hosta!' Četrt ure sem se z njim pogovarjal z nasmeškom, pa me kar ni nehal žaliti. A na koncu me je spustil po svoji hosti. Zame to ni bil čisto pravi konflikt, le malo več časa sem zapravil. Bolj nerodno je bilo srečanje na Golovcu, kjer je veliko sprehajalcev, ki so pretežno na glavnih poteh, prav glavnim pa se mi poskušamo izogibati. Peljal sem se po ozki stezici po ravnini, ko sta mi nasproti prišla gospod in gospa. Nisem se ustavil 20 metrov pred njima, ampak pet, ker sem moral zapeljati še čez korenino. V tistem trenutku se je gospa že drla name, nakar se je začel še mož. Zraven pa sta imela odvezanega psa, kar je – sodeč po višini kazni – večji prekršek. Ne vem, kaj sem jima odvrnil, a prav prijazen nisem bil, in sem šel svojo pot. Čeprav je bilo vse skupaj čisto brez zveze, mi je pokvarilo dan.«
Beseda je nanesla tudi na pasti, ki jih neznanci nastavljajo gorskim kolesarjem ter voznikom motociklov in štirikolesnikov. »Tega je res zelo, zelo malo. Primer je bil na Tinjanu (na Obali, op. a.), kjer je bila res past z žeblji in je kolesar videl lovca z žeblji. Potem pa je bil še en izmišljen in napihnjen primer, ko je neki mulc iz Maribora na facebooku objavil fotografijo voznika štirikolesnika s prerezanim vratom in žice, razpete čez pot. Ko sem sliko pogledal malo bolje, sem videl, da sploh ni iz naših krajev. Ugotovili smo, da se je zgodilo na Poljskem pred enim letom... Saj so se tudi v Sloveniji že pojavljale žice na poteh, ampak tega je zelo malo – čeprav je že ena preveč. Vsi lahko sobivamo, če smo strpni in zreli. Všeč mi je stališče Slovenske kolesarske pobude: urejati in ne prepovedovati. Naj bo vse odprto, razen tam, kjer je izrecno prepovedano,« sklene Dekleva.
Kaj pomeni ZON za kolesarja:
– Uredba o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju iz leta 1995 preneha veljati.
– V naravnem okolju je vožnja dovoljena po utrjenih poteh, če temu ne nasprotuje lastnik ali upravljavec poti.
– Kot naravno okolje ZON določa vse, kar ni naselje, javna ali nekategorizirana cesta, gozdna cesta, površina za rekreacijo in šport (določena s prostorskimi akti), omrežje druge gospodarske javne infrastrukture ali območje rudarske operacije.
– Nadalje določa, da za vožnjo po gozdnem prostoru ali planinskih poteh ostajajo v veljavi določbe zakona o gozdovih in zakona o planinskih poteh. V praksi to pomeni – če ni izrecno dovoljeno, je prepovedano. Etika gorskega kolesarjenja
– Na poteh za pešce imajo pešci prednost. Zmanjšamo hitrost ali se ustavimo in umaknemo.
– Prijazen pozdrav ne škoduje.
– Ob vikendih in praznikih se izogibajmo bolj obiskanih poti.
– Varujmo naravo, po našem obisku naj ostane taka kot pred njim.
– Ne povzročajmo hrupa in ne plašimo divjih živali.
– Na pašnikih vozimo počasi, da ne plašimo živali.
– Pri spustih se izogibajmo blokiranju koles, ker drsenje gume povzroča poškodbe tal. Velja pravilo, da kolesar, ki mu pri zaviranju blokira zadnje kolo, ne zna zavirati.
– Ne vozimo se po travnikih in poljih.
– Za seboj zapirajmo lese in ograde.
– Drugim ne naredimo nič takega, kar ne bi želeli, da drugi naredijo nam.
