V športnem svetu so tudi nesposobni. Nogometaši Maribora so se v ligo prvakov prebili prek slabega Celtica, ki ga uničuje nesposobni norveški trener Ronny Deila; eno je voditi Strømsgodset, drugo pa škotskega velikana. Vijolični pa so, s proračunom, ki ga imajo na voljo, v elitnem klubskem tekmovanju na svoji koži občutili, kako spremenljiva je usoda na vrtiljaku vrhunskega žogobrca.
A to ni nič v primerjavi s tem, ko smo v soboto gledali smuk alpincev za svetovni pokal iz prelepe Kanade, iz Lake Louisa. Ob (ne)drvenju slovenskih predstavnikov se nam je ježila koža, saj nismo mogli verjeti svojim očem. Šli se bomo detektiva Sherlocka Holmesa in sklepali, da je za katastrofalne izide kriva maža na smučeh. Andrej Šporn je namreč zasedel 55. mesto, Rok Perko 59., Martin Čater je bil 60., Klemen Kosi pa je na 62. mestu prehitel le enega smukača, Čilenca Henrika von Appna. Slovenci so v kanadskem polarnem mrazu, bilo je minus 27 stopinj Celzija, rezultatsko zmrznili; v deželi javorjevega lista bi bile od naših smukačev hitrejše tudi pasje vprege s sibirskimi haskiji. Na drugi strani meje se je v Aspnu vsaj izkazala Ana Drev; 28. po prvi veleslalomski vožnji je bila v drugo najhitrejša in se prebila na 14. stopničko. No, v smučanju so razmere na progi loterija, kjer lahko potegneš štiriperesno deteljico ali pa tudi ne. Tine Maze pa v splošno slovensko oceno tu ne štejemo, saj je strokovno obkrožena le z italijanskim možganskim trustom.
Na Smučarski zvezi Slovenije je vojna med predsednikom Enzom Smrekarjem in Dušanom Goriškom, predsednikom alpskega odbora in zbora. Gorišek brani varčne smučarje in smučarke, ki jim je Smrekar navrgel, da plenijo že tako osiromašeno blagajno SZS. Gorišku so kanadski rezultati naredili kaj slabo uslugo, tako ali tako je treba reprezentančni kader močno skrčiti. Slovenija trenutno absolutno nima širše kakovosti, če pa bo v prihodnosti kdo želel smučati na vrhunski ravni, pa je izbira tudi zamenjava državljanstva. Smučajo namreč tudi v Libanonu, zanj pravijo celo, da je vzhodna Švica.
