Če ne dobi opornic, bo priklenjena na voziček

LJUBLJANA – Nemogoče je spregledati živahne očke in nalezljivi nasmeh osemletne Inje Klemenčič. Na prvi pogled povsem običajna in nadvse prikupna deklica že od rojstva trpi za cerebralno paralizo, zaradi katere je gibalno ovirana. Hodi lahko le s posebnimi opornicami, ki jih starši na približno dve leti – ko prejšnje preraste – kupijo v Nemčiji. A ker so samoplačniške, je mamici in očku za nove (pa čeprav oba hodita v službo) preprosto zmanjkalo denarja. Na robu solza pripovedujeta, kako ju je strah, da bi hčerko zaradi tega za vedno priklenila na invalidski voziček.

Šok v porodnišnici

»Inja se je rodila oktobra 2006, skoraj tri mesece prezgodaj,« začne pripovedovati mamica Alenka Klemenčič. »Kot medicinska sestra delam v ljubljanski porodnišnici, ki je tako rekoč postala moj drugi dom. Ker torej prihajam iz zdravstvene stroke, sem stanje svoje hčerkice ob rojstvu doživljala še s toliko večjim strahom. Inja je ob porodu tehtala le 972 gramov. Veliko hudega sem že videla v svoji službi, zato sem se še kako zavedala, kaj vse prezgodnji porod lahko pomeni za mojega otroka.«

Alenkino stisko je seveda čutil tudi njen mož in Injin očka Klemen Klemenčič: »Niti ne znam opisati, kakšen šok je to. Inja je imela ob rojstvu možganske krvavitve in precej časa niti zdravniki niso mogli napovedati, kje in kako se ji bo to poznalo. Lahko ne bi bilo nič, lahko bi pomenile tudi smrt. Tako so nama govorili. To je najhujša ruleta, ki jo človek lahko doživi,« se tiste jeseni pred osmimi leti spominja Klemen.

Pri dveh letih so mali Inji le postavili diagnozo – spastična diplegija. »To je oblika cerebralne paralize, pri kateri je otrokov mentalni razvoj skoraj enakovreden vrstnikom, gibalno pa nikakor ne napreduje. Inje njeno telo preprosto ni ubogalo. Imela je veliko volje do gibanja, izvajali smo vsakodnevno fizioterapijo z najboljšimi fizioterapevti, imeli ogromno strnjenih obravnav, toda kaj več od plazenja po trebuhu ni in ni zmogla.«

Znajti so se morali sami

Inja je pri dveh letih odšla v običajni vrtec, kjer so ji dodelili spremljevalko. »Zelo lepo se je vklopila in tudi otroci so jo sprejeli. S svojo dobro voljo, smehom in pozitivnim pogledom na svet je očarala vse okoli sebe. 'Koliko dobre energije je v njej, res je neverjetna deklica,' so nama govorili,« ponosno pripoveduje očka Klemen. Deklica danes obiskuje drugi razred osnovne šole Cirius Kamnik enakovrednega izobraževalnega standarda. »Zgodnje vstajanje in vsakodnevno vožnjo v Kamnik še kar dobro prenaša. Je pridna učenka in zelo priljubljena med sošolci,« doda mamica Alenka.

Inja je lani dobila električni voziček. »Uporablja ga v šoli in pri igri. Lepo jo je opazovati, kako se s sestrico Pio in drugimi otroki z bloka poja po dvorišču. Svojo bolezen je sprejela in se z njo naučila živeti. Zaveda se, da voziček potrebuje, a nanj ni priklenjena, saj po stanovanju lahko hodi z opornicami. Z njimi je postala bistveno bolj samostojna,« povejo starši. Priznajo pa, da so v to morali vložiti kar precejšen finančni vložek. »Da se razumemo: nič nama ni bilo težko, ker bi za svojega otroka naredila vse. Bolj kot denarno pomoč sva pogrešala, da bi nama pri bolezni hčerkice kdo svetoval, predvsem več obravnav bi bilo potrebnih v njenem najzgodnejšem obdobju, ko se lahko stori največ,« je jasna Alenka.

»Mamica, av, tiščijo me!«

»Lani smo tako kar prek znanke, ki ima podobne težave kot mi, izvedeli za kliniko Pohlig v Nemčiji, kjer izdelajo posebne opornice, s katerimi postavimo otroka na noge. Seveda smo odšli na pregled. Zagotovili so nam, da bo z njihovimi opornicami bistveno napredovala in na kratke razdalje tudi hodila. Doživeli smo šok in hkrati novo upanje, da bo Inja nekoč vendarle samostojna, da se bo vsaj po stanovanju lahko samostojno gibala,« razloži Injina mamica.

Temnejša plat pa je cena opornic. »Nemci so nam ponudili vrhunski izdelek, verjetno najboljši, kar jih obstaja na svetu, je pa tudi cena v tem rangu. Po 14-dnevnem bivanju v Nemčiji je račun znašal 12.800 evrov. Ko smo na zavodu za zdravstveno zavarovanje zaprosili za sofinanciranje, so nas večkrat zavrnili. Tu je priskočila na pomoč zdravnica, ki je napisala naročilnico in izvid, ki nam je precej pomagal, tako da so nam na koncu le povrnili vsaj polovico zneska, torej šest tisočakov,« doda Klemen.

Inja opornice uporablja dobro leto. »V tem času je zelo napredovala. Rada jih ima, ker so udobne in ker ve, da ji pomagajo. S pomočjo lahko hodi in je vedno bolj samozavestna in srečna v njih. Oktobra smo bili ponovno v Nemčiji, kjer so ji naredili korekcijo opornic. A v nekaj mesecih jih bo prerasla in potrebovala bo nove. Že zdaj se zgodi, da mi reče: 'Mamica, av, tiščijo me!'«

Alenka in Klemen še ne vesta, kako bosta v tem kratkem času napraskala novih 6000 evrov. »Tega se najbolj bojiva: da bi Injo priklenila na invalidski voziček – zaradi denarja! Njene opornice so njen svet. Ne gre le za to, da se zaradi njih bolje psihično počuti. Opornice potrebuje tudi zato, ker bodo njene nogice sicer zakrnele. Če jih ne bo uporabljala, se bodo mišice odvadile gibanja in potem bo zares priklenjena na voziček,« s solznimi očmi sklene zaskrbljena Alenka.