ILIRSKA BISTRICA – Pred dnevi je v javnosti odjeknila šokantna vest, da tovarni vlaknenih plošč Lesonit sredi naših največjih gozdov v Ilirski Bistrici zmanjkuje lesa za proizvodnjo. Kot nam je na krajšem pogovoru potrdil član uprave inž. Egon Bratož, imajo le še za štiri do pet dni zaloge za proizvodnjo.»Če ne bomo dobili večjih količin v naslednjem tednu, bomo morali o božiču ustaviti proizvodnjo in stotninjo delavcev poslati na prisilni dopust.«
Lesonit Ilirska Bistrica, ki je nekoč zaposloval 1000 ljudi, je poleg Tanina Sevnica, Vipapa Krško, Lip Bleda in papirnice Količevo daleč največji porabnik industrijskega lesa v Sloveniji. Obnovljena tovarna, v katero je novi lastnik italijansko podjetje Fantoni iz Ossopa pri Gemoni, na dan porabi kar 700 ton lesa.
Glavni proizvod je vlaknena plošča MDF, ki jo izdelajo z vročim stiskanjem iz zdrobljenega lesa. Uporabljajo jo v pohištveni industriji, industriji stavbnega pohištva in za embalažno industrijo. Po besedah Bratoža letno izdelajo 130.000 ton takih plošč, za kar potrebujejo 220.000 ton lesa. »Večino lesa smo od nekdaj kupovali v Sloveniji, le kakih 10 odstotkov smo ga uvozili iz Hrvaške.«
Bratož priznava, da imajo zahvaljujoč žledolomu in lubadarju, ki sta znižala ceno lesa, za seboj dobičkonosna leta. A stvari so se v zadnjem letu drastično spremenile, cena lesu je poskočila, hkrati pa smo v Sloveniji ukinili koncesionarje za posek v državnih gozdovih in dobili državno gospodarsko družbo Slovenski državni gozdovi (SIDG), ki naj bi posekan les v državnih gozdovih čimbolje prodala.
So krivi špekulanti?
Bratož in vodja nabave Peter Tomažinčič sta poudarila, da so vse do oktobra od SIDG nemoteno dobivali les za proizvodnjo. Potem pa so v Lesonitu doživeli hladen tuš, ko so jim sporočili, da lahko od sedaj naprej kupijo les le še na dražbi. Poenostavljeno povedano: SIDG je glavnino lesa iz državnih gozdov prodal največjim odjemalcem na podlagi razpisa. Viške pa je na trgu ponudil z javnim zbiranjem ponudb, kjer je bilo edino merilo cena. Takrat pa so se vmešali posredniki. Nekateri jih slabšalno imenujejo špekulanti. Na SIDG so večkrat poudarili, da so Lesonitu, svojemu največjemu odjemalcu, šli na roko, kolikor se je dalo, čemur pritrjujeta tudi Bratož in Tomažinčič. Hkrati pa so zavezani ponujati in prodajati les na trgu transparentno in pošteno, kar pomeni, da na razpisu ali na dražbi lahko sodeluje vsak. Na dražbo za celulozni les listavcev se je tako prijavil Lesonit, njihovo matično podjetje Fantoni in pa kar 18 avtoprevoznikov, posrednikov drugih.
»Šlo je za 30.000 kubikov lesa. Ta les v Sloveniji predeluje samo Lesonit. Končna cena je na dražbi od izklicne cene narasla za več kot 40 odstotkov. Tega mi ne zmoremo, zato smo morali od nakupa odstopiti,« je razložil Tomažinčič. Ker je zima tu in proizvodnja lesa po ustaljenem ritmu pade, cene pa frčijo navzgor, je les še težje dobiti. »Tudi Hrvaška je zaprla vrata prodaji in tako zaščitila svojo lesno industrijo. Bosna in Hercegovina in Srbija je že predaleč, poleg tega so tam doli gozdarji slabo organizirani. Pri nas pa druge alternative za take količine praktično ni,« poudarja Bratož.
Drži, v Sloveniji večjih, recimo temu industrijskih količin lesa pri zasebnikih ni mogoče kupiti. V Sloveniji imamo namreč 461.000 lastnikov gozdov, povprečna gozdna posest pa meri 2,5 hektarja. Več kot 200.000 lastnikov ima v posesti manj kot hektar veliko parcelo.SIDG bi morda lahko kritizirali za kaj drugega, zelo težko pa rečemo, da so v pričujočem primeru ravnali narobe. Bratož meni: »Mislim, da je SIDG ujetnik nekih pravil, ki včasih niso domišljena.« Tomažinčič pa opozarja: »Da sodelujete na dražbi morate položiti 1000 evrov, zato se lahko prijavi praktično vsak. Če bi morali položiti 50.000 evrov, potem bi se število špekulativnih posrednikov zagotovo zmanjšalo.«
Pomisleka sta po svoje upravičena, po drugi strani pa je res, da mora ponudnik les na koncu tudi plačati in ni pametnega razloga, da ne bi smel sodelovati. Prevozniki, razumljivo, so se na razpise prijavljali že prej, ko je bila cena lesu nizka. Včasih prenizka, da bi z nadaljno prodajo kaj zaslužili, so pa zato zaslužili in preživeli s prevozom.
V primeru Lesonita se je zgodila svojevrstna ironija; SIDG je država ustanovila za pregledno prodajo lesa iz državnih gozdov in zlasti, da bi vzpostavila lesno verigo in zopet zagnala nekoč zelo razvito in razvejeno slovensko lesno industrijo. Ta je ob koncu osemdesetih zaposlovala 35.000 ljudi, danes v lesu dela okoli 15.000 ljudi. A zgodi se lahko, da bo ostala brez lesa največja domača tovarna Lesonit, ki zaposluje 140 delavcev.
