JESENICE – Petdeset let je že, kar sta na Tomšičevo 2 na Jesenicah prišla danes 75-letna Ana in Viktor Koblar, on je preminil pred petimi leti. V mansardi hiše v centru železarskega mesta sta si uredila udobno stanovanje. Kmalu, že čez dva meseca, se jima je pridružil Marjan, ki bo novembra letos dopolnil 51 let. Še devet let pozneje je kot četrti član družine prijokala na svet Marjeta. »Otroka imata hudo in napredujočo dedno bolezen. Možganska tekočina se suši in s tem so trajno, nepopravljivo prizadeti možgani. Marjana že šesto leto hranim po cevki, ima kanilo, da lahko diha skozi vrat, večkrat na dan ga je treba aspirirati. Marjeta ima isto bolezen, a je še toliko pri močeh, da lahko je sama. Prav tako kot Marjan je nepokretna, odvisna od skrbi drugih. Marjan je pri dvanajstih prišel na invalidski voziček, sestrica pri dvajsetih,« pove mami Ana, ki je vse življenje posvetila skrbi za svoja otroka in njuni negi. Mlada je šla v pokoj, poleg dveh invalidnih otrok je skrbela še za težko bolno mater do njenega 91. leta.
Otroka v dom
Ima majhno invalidsko pokojnino, prejema dodatke za pomoč in postrežbo: »To ni toliko pomembno, da se priti čez mesec. Težava je drugje. Pred desetimi leti, ko je bil še Viktor živ, sva šla do pristojnega centra za socialno delo, kjer so imeli idejo, da bi v naši prostorni hiši z velikim vrtom v centru mesta ustanovili stanovanjsko skupnost za osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Sama sem jim dejala, da jim hišo dam zastonj. Podarim jim jo. Toda dokler smo v hiši mi, jaz in moji otroci, nam naj nekaj prispevajo za najemnino. Mi bomo živeli v mansardi tako kot zdaj. Ko umremo, deduje celotno hišo s pripadajočim zemljiščem eno od pristojnih društev, ki skrbijo za osebe s posebnimi potrebami.«
Toda na CSD Jesenice naj bi Koblarjevi, kot sama pravi, dejali, da bi se morala s svojima otrokoma izseliti. »Sina in hčer bi morala predati v oskrbo v dom Matevža Langusa v Radovljico, ki je namenjen takim osebam, jaz in mož bi se morala preseliti v kakšno manjše stanovanje. Seveda sva bila oba proti, saj potem Marjana in Marjete nikoli več ne bi mogla imeti pri sebi, že zaradi velikih invalidskih vozičkov.« Ko je zbolel Viktor, je Ana imela na skrbi tri bolnike naslednjih pet let, do leta 2011. »Problemi so se mi kopičili, ker pod njihovimi pogoji nisem hotela sodelovati niti z občino niti s CSD. Vse je povezano z občino in prepričana sem, da je vse diktirano z njihove strani. Ne morem dokazati, a vem, da je tako,« pove Koblarjeva. Spominja se obiskov predstavnikov CSD, pa društev, ki skrbijo za invalidne osebe, stalno se je ponavljala ponudba za prodajo oziroma najem hiše, a s pogojem, da se Koblarjevi nepreklicno izselijo. »Jaz ne bom šla iz te naše hiše. Pod nobenim pogojem! Sem pa že slišala, da mi bodo otroka, če se meni kaj zgodi, če zbolim, nepreklicno odpeljali.«
CSD le pomaga? Direktorica CSD Jesenice Anita Bregar pravi, da s Koblarjevimi nikoli niso sklenili nobenega sporazuma: »Iz pregleda dokumentacije izhaja, da se je gospa 28. junija 2006 sama dogovarjala z društvoma Sonček in Sožitje, da bi del hiše podarila za namen bivanjske skupnosti oseb s posebnimi potrebami, ob tem je navedla svoje pogoje. CSD Jesenice je zaprosila za pomoč pri pridobitvi stališč več društev, in ko smo jih pridobili in sklicali sestanek, je 10. septembra 2006 od svoje namere odstopila.« Bregarjeva je dodala, da je Ana Koblar seznanjena z možnostjo urejanja skrbi in varstva za njuna otroka in z drugimi oblikami pomoči za celotno družino: »Vedno smo se potrudili, da je pomoč, ki jo je bila v danem trenutku pripravljena sprejeti, tudi dobila. Trenutno imajo organizirano socialnovarstveno storitev pomoči na domu.« Direktorica pojasnjuje, da je za ureditev bivalne enote za določeno ranljivo skupino ljudi potrebno strokovno znanje več različnih služb: »CSD Jesenice je tako v preteklosti kot tudi zdaj pripravljen ponuditi pomoč pri vzpostavljanju dialoga med morebitnimi zainteresiranimi strankami.« |
Ostali brez sonca
Koblarjeva je prepričana, da ji občina in druge ustanove nagajajo. Mečejo polena pod noge. »Pred leti so nameravali v sosedstvu zidati hišo. Šla sem podpisat soglasje, ker je bil načrt tak, da bo hiša majhna, ne pa da bo tik ob našem oknu visoka stavba z gostinskim objektom, potem so naredili še prizidek. Ostali smo brez popoldanskega sonca. Za dva hudo prizadeta nepokretna invalida je to nadvse pomembno. Zgodilo se je celo to, da je prišla k nam delavka z občine, včasih smo bili sosedi. Ponudila mi je 50.000 evrov za podpis soglasja h gradnji te velike hiše v sosedstvu, potem pa bi lahko še prodala našo hišo.« Ana Koblar pove, da hiše, ki je res velika, ne mara preveč: »Nikoli je nisem marala, a za Marjana in Marjeto je idealna, saj je v centru mesta, zdravnik je lahko takoj pri nas. Lahko gremo na sprehod, lekarna je blizu. Še dvigalo, ki je nameščeno na zunanji strani, smo sami financirali. Pač, tako je naneslo, da se nama je zgodilo z otrokoma, kot se je, ampak moramo živeti.«
Lastnica hiše je prepričana, da se zaradi nasprotovanja prodaji hiše oziroma nasprotovanju pogojem najema še pred desetimi leti predvsem njeni hčerki Marjeti godi krivica: »Izločena je bila iz terapevtske delovne skupnosti, pravzaprav je sama povedala, da noče več tja, ker ji niče ne daje potrebne podpore. Želeli smo si, da bi bila čim dlje samostojna, a s potrebno oporo strokovnega osebja. Sama pa ni zmogla več. Dodatno moram plačevati spremljevalke, da je lahko zunaj, da gre malo naokoli. Poglejte, vso zimo je morala biti na nekaj kvadratih z mano in bratom.«
Koblarjeva je dejala, da ve, da društvo, ki skrbi za osebe s posebnimi potrebami, nima kam nastaniti svojih varovancev, a hiše ne da pod pogoji, ki so ji bili ponujeni: »Vse, kar se zadnje čase dogaja, razumem kot pritiskanje nadme, da naj se tako ali drugače odpovem hiši in naj poleg tega še prepustim otroka v oskrbo sistemu. Pred leti sva z možem podpisala soglasje na CSD, da po smrti prepuščamo hišo društvu Sožitje. Niso bili zadovoljni, ker smo jo prej hoteli dati v najem. Radi bi, da se že kar izselimo. To se pa ne bomo! Za vse na svetu ne!«
