Če ji ne bi ustavil avto, 
bi jo raztrgala medvedka

KLANCE – Rušilni žledolom, ki je februarja lani pomendral čiste gozdne sestoje notranjskega gorovja, in novembrske poplave, menda najhujše v zadnjih desetletjih, so ohromili tudi Loško dolino. »Poplave so bile in še bodo. Voda se je od nekdaj k nam zlivala v potokih s pogorja okoliških hribov in od tam odtekala v Bistro, Podpeč, Pivško jezero in v druge kanale, zanimivo, najmanj pa v najbližje Cerkniško jezero,« prepletene poti tam spodaj opiše Janez Komidar, župan Loške doline. Polnemu lijaku oziroma večjim povodnjim (lani so udarile stoletne vode) pa se lahko izognejo le z rednim vzdrževanjem »odtočnih cevi« tako, da v požiralnike ne odmetavajo vse mogoče šare. Seveda, poudari župan, redno vzdrževanje vodnih poti naj država, ki ji je naložena ta skrb, vzame kot zakonsko obvezo. Ne nagiba se k pobudi, da bi od Loške doline do poldrugi kilometer oddaljenega Cerkniškega jezera zgradili pretočni kanal, saj bi tako ob dragi naložbi grobo posegli v naravo, hkrati pa, ker je za težavo pač poskrbljeno, zadržali slabe navade pri ravnanju z okoljem. Slednje ravno v Loški dolini ponuja pravšnje ugodje za bivanje rjavega medveda, ki spomladi sestradan zapusti svoj brlog. Zadnji mesec neutrudno taca tudi po vaseh Sv. Ana, Podlož, Knežja Njiva, Babno Polje, Podcerkev, v Klanceh pa je tako vztrajen, da se ne pusti nikomur pregnati.

Že dolgo oborožen

»Jaz sem že dolgo oborožen. Kot lovec imam pač puško. Včasih sem medveda v gozdu redko srečal, zdaj pa se mu redko kdaj izognem. Naša vas je v objemu njegovih krempljev in strahu,« je nejevoljen Jože Kandare iz Klanc. Pokaže pobočja pod hišami. Njega dni so bile tod njive s koruzo in drugimi posevki, danes pa se vse zarašča, ostale so le manjše parcele za krompir in vrtove. Medvedi trgajo bale s senom – gospodar jih je zato dal v žično ograjo pod napetostjo –, sladkajo se s sadjem in veselo zvijajo veje, tolčejo po čebelnjakih in iščejo hrano, saj so mrhovišča prazna. Iz vasi jih ne prežene niti hrup avtomobilov, lajanje psov ali vpitje prestrašenih.

»Včasih smo v gozdu srečevali srne, danes pa bolj kot ne samo medvede. Gor nad cerkvico kolovrati večja mrcina, sleherni dan pohajkuje nedaleč od hiš. Čeprav sem naložil 82 križev in sem vsega vajen, me strese, ko ga vidim. To ni šala,« pove Alojz Lekšan. Tudi soseda Nada Porok toži, da jih je medved pregnal z njiv, stisko čuti vseh dvajset duš, med njimi dva šoloobvezna otroka, ki stalno živijo v vasi. »Moraš biti pogumen, da greš celo podnevi malo proč od glavne ceste. Presenetil te bo, saj lahko nenadoma treščiš vanj in bogsigavedi, ali boš odnesel celo kožo,« ugiba Nada.

Petrin tek

Srečo je imela Petra Komidar. Prejšnji teden se ji je okoli petnajste ure na teku pod hišo nenadoma pridružil nepovabljeni rekreativec.

»Po glavni asfaltni cesti sem tekla slab kilometer navzdol in za ovinkom v smeri Starega trga zavila desno po makadamski poti v gozd. Po kakšnih 50 metrih me je, saj ne vem natančno, ali dohitel ali mi iz podrasti pred noge skočil medvedji mladič. Bila sem šokirana in hkrati prestrašena,« opisuje grozo. Obrnila se je. Noge so jo, čeprav navzgor, še hitreje nesle proti domu. Mladič se ni dal, tudi on je pospešil. Še bolj jo je stisnilo, kako je ne bi, saj je vedela, da je v bližini medvedka, ki v nagonski obrambi svojega zaroda trga in kolje. Mar ne tečeva njenim tacam in gobcu naproti, je rojilo Petri po glavi. In tako vse do glavne ceste, kjer jo je z avtomobilom kot naročena dohitela prijateljica. »Pred medvedom bežim!« ji je panično oznanila Petra. V tistem trenutku se je na travniku nad ovinkom prikazala mati medvedka. Petra ji je utekla v zadnjem hipu: »Tekaško opremo sem za dlje odložila, še posebno me skrbi za hčerko. Na dvorišče jo že spustim, dlje pa ne.«

Župan Komidar, sin prekaljenega lovca, člana tamkajšnje zelene bratovščine, je prisluhnil modrovanju tovarišev po orožju.

»Tod je nešteto jam in vdornih lukenj, ki ponujajo varno leglo medvedov. Smo v bližini rapalske meje, ki je posejana z umetnimi bunkerji, nalašč za zimsko spanje rjavih kosmatincev. Tudi zato so naši kraji za njih mikavni,« je prepričan in zatrjuje, da nihče ne more natančno prešteti, koliko medvedov živi v teh koncih. Z njimi sicer znajo sobivati, vendar težave izpostavljajo takrat, ko se jim nevarno približa do hiš in tod ostane zaradi hrane. Le z mrhovišči bi ga lahko obdržali zunaj naselij.

A ker so ta iz gozdnih nedrij izrinili, se lakotnik, ko mu v želodcu tako neznosno zakruli, loti tudi zabojnikov. Ponoči se je lačen medved prikradel na dvorišče osnovne šole v Starem trgu in napadel zabojnik. Po zalogaj se je vrnil tudi naslednjo noč, a je bil bolj previden, prvič ga je namreč pri dejanju posnela varnostna kamera, in kot da bi jo čutil, je zabojnik s tacami premaknili v temo in si tam potešil lakoto.