Hudič je, ljudje pogosto rečemo, ko nam gre kaj zelo narobe. Da ima hudič mlade pa, če jih je slabemu dogodku sledilo še več. Tedaj ne razglabljamo, ali hudič je ali ga ni.
Pred osmimi leti je v verskem tedniku Družina teolog dr. Marjan Turnšek, ki je odtlej napredoval v murskosoboškega škofa, nato pa v mariborskega nadškofa metropolita, pojasnil: »Eksorcizem se uporablja vedno, ko gre za ekstremne izredne oblike delovanja hudega duha, kadar pa gre za tako imenovano redno obliko, ki se pojavlja kot različne skušnjave, takrat seveda ni potreben in uporabljamo druga, bolj normalna sredstva.«
Sicer pa radi sejemo dvom o njegovem obstoju. Za resno znanost duhovna bitja preprosto ne obstajajo. Stoletja prevlade ideologij racionalizma, pozitivizma, subjektivizma, materializma in relativizma so resno presojanje o obstoju in pojavih zla postavila na pranger javnega zasmehovanja. Kljub očitnemu dejstvu, da je bilo zlo na kolektivni in individualni ravni prav v minulem 20. stoletju večkrat prignano do vrhunskih izlivov ...
Izpoved preizkušanega
Ljudje, ki jih je življenje preizkušalo tako kruto, da so prepričani, da so imeli opravka s samim hudičem, o njem ne dvomijo. Ko se ga otresejo, izpovedi hvaležnosti svojega izvitja iz objema zla v naši medmrežni resničnosti prispevajo tudi za spletne forume.
Človek, ki mu je obisk pri izganjalcu hudiča spremenil in olajšal življenje, se je po njem izpovedal: »Najprej vsem še enkrat hvala za vaše molitve. Včeraj so mi res pomagale, ker sem preživljal že peklensko mučenje.«
Nadaljuje: »Danes sem šel k Arharju navsezgodaj zjutraj, me je morala mati peljati, saj sam nisem mogel več niti stati na nogah. Šest dni brez spanca in hrane, podočnjaki, oči globoko v jamicah. Čisto nablojen. Vse črno, ptičje petje je bilo podobno krakanju vran. Spomin pomešan na nerazpoznavne fragmente.«
O tem, kako je bilo pri Arharju: »Potem posadi moje truplo na klop pred pečjo in sva pričela. Uh, se je kar kadilo, ven je vrgel kakšnih 10 do 15 težkih komadov.«
Česa, žal ni povedal. Verjetno zaradi presoje, da bi lahko bilo za bralca preveč ogabno.
Po osvoboditvi izpod oblasti izprijevalca: »Takoj imam spet tek, spet občutim utrujenost (zdajle pojdem spat). Vse normalno funkcionira. Ja, moram reči, da je Arhar profesionalec, črni pas v eksorcizmu, in odličen, dober, nasmejan človek. In njegov čivava je tudi srčkan.«
Zanimivo naključje je, da so vsi trije v eksorcizmu najbolje podkovani možje slovenske cerkve – Marjani. Tako uradna eksorcista Veternik in Arhar kot tudi nadškof Turnšek, ki je o tej temi občasno predaval študentom v sklopu demonologije.
Morebitnemu sotrpinu je sporočil: »Toplo priporočam obisk pri njem, če bo kdaj nuja. Pa blizu Ljubljane živi. Na vratih ima strip. Prva slikica prikazuje hudička, ki gre noter, druga pa, ko gresta dva ven.«
Sklenil je: »Hvala še posebno Hermanu, ker si mi zjutraj zrihtal številko tako hitro, ker se mi je že mešalo.«
Marjana Arharja iz župnije Črni Vrh, eksorcista ljubljanske nadškofije, nam kljub večkratnim poskusom ni uspelo priklicati. Pa tudi če bi ga, skoraj ni verjetno, da bi privolil v pogovor na to temo. Dejstvo je, da se slovenski eksorcisti izmikajo nastopanju v javnosti. Že pred desetletjem smo neuradno slišali, da morajo za vsako posamezno nastopanje v medijih najprej pridobiti privoljenje svojega (nad)škofa. Proceduralni ukrep, ki najbrž ne deluje prav spodbujevalno, po vsem sodeč še vedno velja.
Hudičeva resničnost
Ali spada eksorcizem med novodobne modne muhe? Eksorcisti sebe ne vidijo tako. Novodobnike odločno odklanjajo, sklicujejo pa se na svetopisemske temelje.
Pater Andrej Božič, pokojni eksorcist koprske škofije, je na pot knjigi Lidije Humar Skrivnost zla, demonologija in vpliv hudega duha na svet zapisal, da je zlo izprijeno duhovno bitje. »Strašna resničnost. Skrivnostna in strah vzbujajoča. Kdor te resničnosti ne prizna kot obstoječe, ni več v mejah bibličnega in cerkvenega učenja, prav tako tisti, ki jo dela za samostojen princip, kakor da ne bi imela, kot vse drugo, svojega izvora v Bogu, je dejal papež Pavel VI. v homiliji 29. junija 1972.«
Knjigo Humarjeve je pater zelo pohvalil: »Ne dvomim, da bo pričujoče delo vsaj deloma zapolnilo vrzel v slovenski literaturi na tem področju in pripomoglo k odpravljanju neutemeljenega strahu in odkrivanju novih poti za pastoralno delo.«
Službo eksorcista lahko opravlja le duhovnik, ki je posvečen in pooblaščen od škofa, vsako drugo izganjanje je zavajanje, je pred leti v pogovoru za Ognjišče pojasnil Marjan Veternik, uradni eksorcist mariborske nadškofije, in dodal: »Le molitev za osvobajanje od zla lahko moli tudi laik.«
Avtorica v uvodu razloži: »Težnja, da so satan, demoni in pekel kvečjemu prispodobe, ki jih mora zrela vera preseči, in demonologija, ki se ji je krščanska vera skoraj odrekla, je vzrok vrzeli, ki jo nezadržno polni bohotenje ezoterične in potrošniške literature, ki je v nasprotju s krščanskim razodetjem.«
Skrivnost zla – knjigo je založila založba Ognjišče – je sicer preresno delo, da bi pritegnilo duše, željne groze in senzacij, je pa izjemno skrben pregled tako rekoč vsega, kar zadeva hudiča in njegovo izganjanje. Prava mala enciklopedija eksorcizma, še posebno če jo preberemo v povezavi z Izganjalčevo pripovedjo rimskega eksorcista Gabriela Amortha, ki je dostopna tudi v slovenskem prevodu.
Izganjati, ne preganjati
Sklenimo naš zapis z odlomkom, namenjenim predvsem tistim, ki se zaradi temeljnega nepoznavanja eksorcizma bojijo novega kurjenja čarovnic. Humarjeva ugotavlja: »Ni mogoče presojati preteklosti z današnjo miselnostjo, pa vendar je bil čas med 16. in 17. stoletjem resnično čas norosti. Kjer hudi duh ni preganjan z eksorcizmi, njegovo mesto prevzame preganjanje ljudi, trdi eksorcist Amorth. Preganjanje čarovnic je doseglo vrhunec med letoma 1560 in 1630.« Avtorica nadaljuje: »Kakor se je na nerazumen in nesmiseln način začel lov na čarovnice, tako se je tudi končal. Preganjanj niso zamenjali eksorcizmi, ampak popolna ravnodušnost do hudega duha in njegovega vpliva. Pretiravanje v demoniziranju vsega je pripeljalo do rušenja nauka o hudem duhu, ki je postal simbol ali zgolj abstraktna ideja o zlu. Z upadanjem vere je vzklilo praznoverje, ki se v današnjem času preobraža v različne oblike okultizma.«
Zato je umestno opozorilo: »Tudi iskanje eksorcistov lahko postane neke vrste vraževerje, če se nanje gleda kot na neke vrste čarovnike.«
