NITI ZA STROŠKE

Če breskev ne bi prodal sam, bi jih kar posekal

Objavljeno 30. julij 2015 21.59 | Posodobljeno 30. julij 2015 22.00 | Piše: Jaroslav Jankovič

Sadjar Janez Barbič iz Šutne na nekdanjem pašniku zasadil 600 breskev.

Janez Barbič v svojem sadovnjaku na nekdanjem pašniku. Foto: Faroslav Jankovič

ŠUTNA – Zrele, lepo obarvane in ravno prav ohlajene breskve si zaželimo poleti, ko sonce pripeka. Njihov okus osvežuje kot malokateri drugi sadež. O breskvah smo mnogo slišali, ko smo leta 2011 prodali ajdovski Fructal in je vipavske kmete upravičeno zaskrbelo, kam jih bodo prodali in zlasti, kakšno ceno bodo iztržili.

Kot napovedujejo, bodo vipavski kmetje za kilogram breskev od Fructala letos dobili 20 centov, kar je enako kot lani. Cena je vezana tudi na prodajo soka blagovne znamke vipavska breskev, tako bo cena verjetno malce višja.

Toda to je daleč od cene izpred let, ko se je tudi danes 46-letnemu sadjarju Janezu Barbiču iz Šutne na Dolenjskem splačalo najeti tovornjak in peljati v 180 kilometrov oddaljeno Ajdovščino nekaj ton breskev.

»Spomnim se, da so nam plačali 40 centov za kilogram, danes se jih nam, manjšim in oddaljenim pridelovalcem, ne splača nikamor voziti.«

Zagotovo velja: Če sam ne prodaš, ni biznisa! Ne bi bilo zaslužka! Bi lahko kar ven sekali.

V družinskem sadovnjaku

Barbičeva kmetija leži v Šutni v strmini nad cesto, reka Krka je oddaljena okoli 500 metrov. »Nekoč je bilo v domačem hlevu pet krav, vsaka hiša je imela živino, danes ima le še sosed dve, živinoreje ni več,« pove Barbič, ki pa zemljo še naprej obdeluje.

Nad hišo se odpre čudovita planota, od koder se vidi daleč prek Krškega polja. Kolovoz proti vrhu na eni strani zarašča star visokodebelni sadovnjak, na drugi vinograd. Na vrhu sta bila nekoč pašnik in njiva, pred 20 leti je Janez zasadil prve breskve. Skozi leta je nasad povečeval in danes na 60 arih raste 600 rodnih dreves.

»Zemlja je malce težja, zato dobro zadržuje vodo, suša le redko prizadene drevesa,« je razlagal, medtem ko sva hodila med košatimi krošnjami breskev, v nasadu prevladujeta sorti redhaven in suncrest: »To so jedilne sorte, cepke ali po domače kalanke, primerne za vlaganje. Nekaj dreves je tudi rdečih, bolj za vzorec.« Barbiča smo obiskali pred vročinskim valom, ko je po Dolenjski lokalno klestila toča. Nevihtni oblak je oplazil tudi njegov nasad in rdeče breskve so bile kar dobro natolčene. Po enournem sprehodu sva dobila le nekaj gladkih sadežev, ki so rasli na najnižjih vejah ob deblu.

Sok in belle de jour

Posamezno drevo ob povprečni letini da od 20 do 25 kilogramov breskev, skupno jih torej Barbič pridela dobrih 10 ton. Malo za resno proizvodnjo, a dela je veliko: »Če bi jih prodajal kot sok kot surovino, se ne bi splačalo, cena je prenizka.« Tako se družina trudi, da vse prodajo doma. »Naša cena je 1 evro za kilogram. Vseskozi smo gradili na tem, zato nas ljudje že poznajo in nam uspe tako rekoč ves pridelek prodati doma. Letos bo verjetno cena zaradi toče malce nižja.«

Toda stroški pridelave breskev so visoki in predstavljajo več kot polovico prihodka: »Dela je kar precej. Poleg škropljenja spomladi sadovnjak obrežemo, nato redčimo, ko med drevesi zraste trava, pomulčimo, nato pred obiranjem opravimo še letno rez, da osvetlimo krošnje.«

Če bi ves pridelek odpeljal predelovalcem, bi za to dobil pičlih 2000 evrov, kar pa se ne bi izplačalo. Tudi sami razmišljajo o predelavi breskev v domači sok: »Pomislili smo tudi, da bi zvarili breskov liker belle de jour. Ampak potem mora pri tem, tako pri proizvodnji kot prodaji, delati vsa družina.«

Če sam ne prodaš, ni biznisa

V Sloveniji smo leta 2011 pridelali skoraj 9000 ton breskev in nektarin. Od leta 2001 se je pridelava breskev količinsko skoraj podvojila, toda vmes se je prodalo Fructal, kar je zbegalo vipavske kmete in si niso več upali obnavljati nasadov industrijskih breskev, zato se je pridelava postopno spet skoraj prepolovila: leta 2014 smo jih pridelali le še 5359 ton.

Še leta 2012 je država kmetom za bresk­ve izplačala 380 evrov subvencije na hek­tar. Zdelo se je spodbudno, a v resnici ni bilo. V so­sed­nji Itali­ji je isto leto državna podpora znašala kar 800 evrov na hek­tar.

Razmerje se niti danes ni spremenilo.

Barbič, ki mu je uspelo najti nišo za dodatni zaslužek v svojem okolju, razmišlja: »Zagotovo velja: Če sam ne prodaš, ni biznisa! Ne bi bilo zaslužka! Bi lahko kar ven sekali.« Za konec še povejmo, da uradna statistika pri nas sploh nima zajete netržne pridelave breskev, se pravi tistih dreves okoli hiš. 

Deli s prijatelji