Če bi zadnjega spil, bi bil še živ

VALBURGA – V neko grofično se je zaljubil reven kmečki fant. Ljubezen pa ni dolgo trajala. Po ovaduhu je za prepovedano ljubezen izvedel oče, grof. Tak je začetek ene izmed ljudskih zgodb, ki jo je v lesu upodobil Bogdan Jerič - Jerko, rezbar iz Valburge, samouk. Bilo je v času trgatve in biriči so zaljubljenca zvezali ter ga odvlekli na grad. Sledila je hitra obsodba: smrt z obešenjem. Ker se je to dogajalo na Dolenjskem, obsojenca pod vislicami niso pobarali po poslednji želji, ampak: »Boš zvrnil še en kozarec šentjanževca?« Obupanemu fantu pa ni bilo do pijače. Poslednji kozarček vina je odklonil. Grofična je medtem grofa preprosila, da fanta ne da obesiti.

Na četrtem prizoru, ki bo krasil mogočna vrata turistične zidanice na Malkovcu, ki je v lasti gostilne Jelen Malus iz Tržišča na Dolenjskem, je Jerič upodobil sla, ki je prijezdil s svitkom papirja, na katerem je bila napisana pomilostitev. Prepozno! Noge nesrečnega zaljubljenca pod vislicami že bingljajo. Če bi zadnjega spil, bi bil še živ. Vaščani so še kako razumeli sporočilo in s šentjanževcem splakujejo grenko usodo kmečkega fanta.

Stika za starimi plohi

Jerič ustvarja, rezbari v lesu v okviru sekcije za rokodelstvo Old twin cluba Valburga. Ta smledniški klub skrbi za ohranjanje kulturno-tehnične dediščine. Že kot otrok je z nožki rezal piščalke, ko je bil v internatu, je svoje izdelke tudi prodajal. Zadnjih šest let se z rezbarjenjem intenzivno ukvarja. Uporablja izključno slovenski les: hrast, divjo češnjo, oreh, hruško, beli brest, cipreso, oljko. Na podeželju stika po podstrešjih in pogosto najde stare plohe, ki so jih shranili ta stari, mladi pa nanje pozabili.

Najbolj sta mu všeč motivika, ki pripoveduje o slovenski zgodovini, ter etnološka dediščina. Stare motive po svoje preobleče in jih prilagodi zdajšnjemu času. Proučil je slovansko mitologijo in izrezbaril dvanajst slovanskih božanstev. Škoda se mu zdi, da ta motivika pri nas ni bolj uveljavljena.

Paleta njegovih izdelkov je izjemno bogata. Ni le rezbar, kot se sam skromno predstavlja; oblikuje ambiente lokalov, vinskih kleti, izdela označevalne table, tabernaklje, površina vrat je zanj vedno izziv, da naredi »filungo«, ki bo pripovedovala zgodbo. Gasilcem naredi sv. Florijana, za zidanice sv. Martina, patrone hiš.

Po starinski predlogi zajcu, leseni pripravi za obuvanje škornjev in težkih čevljev, izdeluje nove, te radi uporabljajo motoristi. Tudi z napisom znamenitih motorjev harley-davidson. Kako ne bi, saj ima tudi sam veterana te znamke, model VL iz leta 1938. Lesene škatlaste solnice, ki so bile nekoč v vsaki hiši, je po svoje oblikoval. Ko za vnuka ni našel pravih sank, jih je naredil. So hitrejše od drugih, saj si je zanje izmislil nekaj inovacij.

Gospodinje in slaščičarji za mazanje masla in drugih namazov radi uporabljajo njegov lesen ukrivljen nož. Z njim se na kruh lepo namaže tudi hladno maslo. Izumil je povsem novo gospodinjsko pripravo: baltazar je poimenoval salamoreznico, ki hkrati reže več salam. Primerno ime bi bilo tudi enoroki jack, kajti vzvod, s katerim se premikajo rezila, spominja na ročico igralniške priprave.

Jerič svoje izdelke predstavlja tudi na sejmih, kot je solinarski, ter srednjeveških tržnicah. Med drugimi drobnimi izdelki je izdelal tudi leseno stojalo za pršut in vanj vpenjal pršut ter ga obiskovalcem rezal za pokušino. Pa se ni obneslo – pršut so obiskovalci pojedli, stojal pa ni prodal. Zdaj vanj raje vpenja svoj pršut iz lesa. Še ena izmed domislic šegavega Dolenjca po rodu iz Krmelja na Dolenjskem.

Na šentjanževca pa nisva pozabila. Bilo bi prenevarno.