Če bi upoštevali tradicijo, 
bi morali smreko ukrasti

MORAVA – »Seveda je mlaj ponos vsake vasi,« so mi zatrdili možje iz Morave, vasi tik ob glavni cesti, ki pelje iz Kočevja v dolino Kolpe. V sredo popoldne so se zbrali ob posekanem drevesu, da ga okrasijo in spremenijo v mlaj. Deblo je bilo dolgo 22 metrov, vrh, ki je ležal poleg, pa še štiri metre, tako da zdaj pri njih stoji okoli 25 metrov visok mlaj. »Ampak napiši 48 metrov,« so mi priporočili.

V tej vasi mlaj sestavijo iz dveh kosov. Teren okoli vasi, kjer izberejo drevo, je prezahteven in ceste zavite, tako da ni možnosti, da bi pripeljali lepo drevo, ki mu med prevozom ne bi polomili vej na vrhu ali celega vrha. »Seveda bi bilo lepše, če bi bil v enem kosu, a ne gre,« je razložil Alojzij Poje, ki so mi ga predstavili kot najstarejšega prebivalca Morave. Tukaj živi od leta 1954, ko so jih zaradi zaprtega območja izselili iz Kočevske Reke. Ne izselili, pravi, izgnali. Da je potem tam nastalo skrivnostno zaprto območje …

A nismo debatirali o tem. Pomembneje je, da je bilo deblo smreke, ki je iz hoste za britofom, letos legalno posekano. Z odločbo občine, saj gre za smreko iz občinskega gozda, in po predhodnem odkazilu gozdarjev kočevskega zavoda za gozdove. Kar je sprto s tradicijo teh krajev, saj bi morali drevo za mlaj v državnem gozdu ukrasti. Strinjali smo se, da je to nečedno početje, seveda, vredno vsega obsojanja, ampak tradicija je vendarle tradicija, pa naj strokovnjaki pravijo, kar hočejo.

V Moravi so od nekdaj postavljali mlaje. Do nedavna je stal ob cesti v vasi, med hišami, kar je bilo nerodno in tudi nevarno, še posebno ob njegovem postavljanju in podiranju. Zato so ta simbol vasi prestavili na drugo stran ceste, kjer so pokopališče, dve gospodarski poslopji in nekaj hiš. Tam so zabetonirali pravo jamo zanj. »Mlaj je zdaj še vedno v središču vasi,« je razložil Elvis Rajšel, da sem ga začudeno pogledala. Odpeljal me je čez hribček, do predela, ki se ga s ceste ne vidi. Tam ni stanovanjskih hiš, ampak še nedokončani športni center Morava: igrišče za nogomet, za odbojko, balinišče in pokrit prostor za druženje, ki se mu bo pridružila še bajtica v velikosti 9 krat 6 metrov. »Vse to delamo sami,« razloži Elvis.

V tem času je ekipa, ki so jo sestavljali večinoma neverjetno vitalni upokojenci, pripravljala mlaj. Deblo so že prej olupili, a to je bilo letos zelo zahtevno delo, saj se sok še ni »potegnil po deblu«, kot je razložil Cveto Štimac: »Nekaj ljudi bi takšno deblo olupilo v 20 minutah, tokrat pa so skorjo odstranjevali skorajda dve uri. To kaže, da je bila zima na Kočevskem dolga.«

Mlaj po moško

Potem so z motorno žago obrezali tanjši konec debla in nanj pritrdili deblo smreke, ki je bila izbrana za vrh. Najprej z oprijemkami – ki se vsako leto izgubijo, seveda – potem še z žeblji. Pa na del, ki je namenjen zastavama, niso pozabili. Sledilo je zavezovanje plastičnih trakov v različnih barvah in pletenje venca. Takole po moško je to šlo: brez hude znanosti. Smrekove veje so stisnili skupaj in jih povezali s trakovi, potem pa so venec s štirimi žicami pritrdili pod vrh mlaja. Sledila je še krasitev debla s smrekovimi vejami v delu, kjer sta povezana deblo in vrh – in to je bilo to.

Pred nekaj leti so se v Moravi še posebno potrudili in računali na gotovo zmago na tekmovanju za najmlaj Kočevske. Dva dni so barvali deblo v barvah slovenske zastave, tako da je bil res nekaj posebnega: domovinski in lep. Vendar so potem pristali na četrtem ali petem mestu, in od takrat se kujajo. Podobno kot so pred leti en mesec delali odlično masko Janko in Metka za kočevsko Mačkarado, pa je zmagala neka druga skupina. »No, pa smo se spet skujali in ne gremo niti tja,« med smehom razloži Elvis Rajšel.

Sami skrbijo za gasilski dom in pokopališče

Kajti že v Moravi je za vaščane dovolj dela, saj so ena najbolj dejavnih vasi na Kočevskem. Večina stvari, ki jih drugje naredijo občinske in druge službe, tu postorijo sami. Pred nekaj leti so razširili pokopališče in zgradili mrliško vežico, zato jih neverjetno jezi, da hoče pokopališče zdaj prevzeti komunala. »Kar vzeli bi nam, kar smo sami naredili,« se jezi Bruno Rajšel in razloži: »V dveh letih smo tam opravili 6000 ur prostovoljnega dela!«

Na novo so postavili tudi gasilski dom pa cerkvico, ki je posvečena sv. Trojici, so zgradili skupaj z župnikom Jožetom Milčinovičem iz Kočevske Reke. Bila je ena zadnjih cerkva, ki so jih na Kočevskem v povojnem času, tja do leta 1956, načrtno rušili. Pred drugo svetovno vojno je bilo na Kočevskem 123 cerkva in kapel, potem pa so jih požgali in uničili 95.

Še bi lahko naštevali, kaj počnejo v Moravi, vasi, ki ima 34 hišnih številk in okoli 120 prebivalcev. »Imamo pa tudi 17 traktorjev tomo vinkovič,« Elvis Rajšel razloži matematiko, ki pravi, da imajo en traktor na dve hiši! Toda, doda sogovornik, »svoje zemlje pa tu nimamo.« Morava je namreč tipična kočevska vas, ki je nastala po drugi svetovni vojni, ko so se na izpraznjeno območje, ki so ga med drugo svetovno vojno zapustili kočevski Nemci, priselili prišleki od vsepovsod: iz Osilnice, Drage, iz Travnika v Bosni … Zato je sodelovanje, ki je običajno za Moravo, še toliko bolj pomembno. »Dobimo se, ko je kaj za delat. Takrat tudi kakšno rečemo in se poveselimo. Ne moremo pa se organizirati, da bi šli na kakšen izlet,« razloži Elvis, ki potem mirno doda, da očitno pač ne znajo zapravljati.