Če bi sinovoma kupila
 čevlje, ne bi imeli kruha

LJUBLJANA – »Težko preživim,« svojo žalostno zgodbo začne opisovati mati dveh otrok, starih štiri in 10 let, Vernesa Kreslin. Do februarja letos je vsak mesec prejela okoli 700 evrov plače za opravljanje čistilnih del v eni izmed ljubljanskih trgovin, po prihodu z bolniške pa ji je delodajalec zaradi manjšega obsega dela lahko ponudil le še štiriurni delovni čas. »Saj veste, koliko denarja lahko dobim za štiri ure. Nekaj čez 300 evrov. Za položnice moram dati okoli 200 evrov, zdaj bo treba plačevati še ogrevanje,« opisuje težko situacijo in dodaja: »Takoj ko dobim še otroške doklade, najprej plačam položnice, ker me je strah, da mi ne bodo poslali kakšnega opomina.«

Na pomoč nekdanjega moža, na katerega, pravi, nima najlepših spominov, ne more preveč računati. Najhuje ji je predvsem, ker otrokoma ne more dati tistega, kar bi si onadva želela. »Človek takoj pomisli; če bom kupila superge, bom imela jutri za druge stvari, ki jih bomo potrebovali?« »'Mami, ali še kdo živi tako kot mi?' me je enkrat vprašal sin. Jaz nočem, da bi otroka imela občutek, da nimam denarja. Skrbi me, ker on to vidi ali sliši. Po počitnicah v šoli vsakdo pove, kje je bil. Vedno mi reče: 'Mami, ne morem povedati, da nisem bil nikjer. Se bom kaj izmislil.' Pa mu pravim, da se nikoli ne sme lagati!«

»Na Rdeči križ še nisem šla, ampak bom mogla iti,« pravi Kreslinova in dodaja, da se je že obrnila na Zvezo prijateljev mladine Slovenije, kjer so ji pomagali z darilnimi boni. »Nekaj upanja, da bo kdaj bolje, še imam. Če ne bi bilo otrok, ne vem, kako bi mi to življenje šlo mimo,« sklene Vernesa.

Gledati na vsak cent

Svojo zgodbo nam je zaupala tudi Majda iz okolice Ljubljane, ki z možem in tremi otroki, eden je invaliden, živi v majhnem enosobnem stanovanju. »Zelo težko je, ampak gre,« pravi. Ker sta oba z možem brezposelna, iz meseca v mesec shajata le s socialno pomočjo in otroškimi dodatki, kar na mesec znese okoli 800 evrov. Po plačilu položnic in nakupu nujnih življenjskih potrebščin družini ostane zelo malo denarja.

»V trgovini moram gledat' na vsak cent, da pridemo čez,« pravi. Na dva meseca se po hrano odpravijo na Rdeči križ, kjer dobijo paket (mleko, testenine, moko, riž). Meni, da je en paket za petčlansko družino sicer premalo, a to razume, saj pomoč, razume, potrebujejo tudi druge družine. »Srečo imamo, da je mož pek in da lahko sami pečemo kruh,« sklene.

Po pomoč 
vse več mladih

Tisti, ki se znajdejo v socialni stiski, se lahko za pomoč obrnejo tudi na Rdeči križ ali Škofijsko karitas. Samo na območju Škofijske karitas Ljubljana po besedah njihove strokovne sodelavke Alenke Petek pride po pomoč okoli 50.000 ljudi na leto, po podatkih vodje programov na območnem zavodu Rdečega križa Ljubljana Eme Verbnik pa so do konca septembra letos razdelili že 300 ton hrane in s tem pomagali okoli sedem tisoč ljudem. Med prosilci je precej upokojencev, ki z nizkimi pokojninami težko preživijo mesec.

Verbnikova opozarja, da se nanje obrača vedno več mladih, v starosti do 30 let, ki ne najdejo prve zaposlitve. »To bi moral biti alarm za državo,« pravi. V težkem položaju so seveda tudi zaposleni, tisti, ki več mesecev niso dobili plače, in predvsem samski. Ti so po mnenju sogovornice z Rdečega križa na najslabšem, saj ti v nasprotju s tistimi, ki imajo otroke, od države ne dobijo nobene dodatne socialne pomoči.

»Veliko je družin, ki prejemajo eno ali dve minimalni plači in so podnajemniki. Veliko je takšnih, ki so prejemniki socialnih transferjev več let,« razlaga Petkova in dodaja, da je življenje posameznikov še dodatno otežila spremenjena socialna zakonodaja. Na pomoč se obračajo tudi priseljenci, invalidski upokojenci in tisti, ki so se odpovedali varstvenemu dodatku.

Tako na Škofijski karitas kot na Rdečem križu pravijo, da imajo hrane in oblačil za zdaj dovolj, res pa je, da prosilci, ker jih je več, pakete hrane dobijo manj pogosto kot prej. »Isti obseg sredstev razdelimo na več prosilcev. Je res kriza, situacija je vse hujša,« se strinja Jože Kern iz Škofijske karitas. Ljudje paketov ne dobijo več na pet tednov, ampak na osem, na Rdečem križu pa na šest tednov.