POSTOJNA – Ko 89-letni Janko Ozbič pripoveduje o svojem življenju, se poslušalcu pred očmi nariše Postojna, kakršna je bila včasih. Niza podobe razvijajočega se mesta, italijanskih vojakov, postojnske promenade, polne ljudi, pa kine, parfumerije in seveda frizerske salone, ki so bili nekoč strogo ločeni glede na spol strank. In vsaka zgodba se začne ali konča z enim od njih, z brivnico na Ljubljanski ulici v Postojni, ki je bila od leta 1924, ko je odprla svoja vrata, zaprta le trikrat, prvič 1948. zaradi epidemije tifusa, drugič lani zaradi žleda in dokončno februarja letos zaradi novega zakona.
A frizerski salon, z opremo iz 1936., težko zasluženo in plačano s posojilom, še ostaja. In Janko Ozbič ga obišče vsak dan. Čeprav vsakodnevnega pomenkovanja ter vonja po brivski peni ni več.
Zlata dvajseta leta
Jankov oče Viktor Ozbič je po odsluženi vojaški obveznosti odprl salon in brivnico. Hišo ob župnijski cerkvi sv. Štefana v Postojni je prodal in zaradi lokala kupil drugo na današnji Ljubljanski ulici. Brivske obrti, kot priča učno pismo na steni, se je učil med 1917. in 1921. Dve leti po odprtju je dobil sina Janka. »Od majhnega sem delal z očetom, ko so ga 1939. vpoklicali na orožne vaje, sem moral še kot otrok prevzeti salon z desetimi zaposlenimi. Dopoldne sem hodil v šolo, popoldne sem bil v salonu. Leta 1942 je šel oče v internacijo in sem spet moral delati, čeprav si nisem nikoli mislil, da bom opravljal ta poklic,« se spominja svoje rane mladosti.
Janko je ostal zapisan frizerskemu poklicu in salonu do nedavnega. »Za časa Italije se je začela Postojna razvijati, gradila se je cesta, železnica se je elektrificirala, začele so se graditi vojašnice, administrativne stavbe … Takrat so bili zlati časi, saj so Italijani nekaj dali na urejenost. Naša družina je imela moški in ženski salon, parfumerijo in nekaj let celo kino,« pripoveduje.
Striženje dvakrat na mesec
Tudi navade so bile drugačne, obrtniški poklici so cveteli. »Nekoč so se ljudje strigli tudi dvakrat na mesec, danes se nekajkrat na leto. V Postojni ni čevljarja, ni krojača, tudi naš poklic počasi izginja. Ne samo britje, ki ga pri nas dejansko ni več, tudi striženje. Ljudje se strižejo kar sami. Ko vidim, kakšne frizure imajo nekateri … Če bi jaz tako strigel, ne bi nihče prišel v moj salon,« pove Janko, ki je imel zadnja leta bolj malo strank.
V zlatih časih so te v salonu čakale, zaposleni pa so delali po 16 ur na dan. Karabinjerji, v Postojni jih je bilo okrog 120, so imeli pri plači celo dodatek za striženje. Tudi v vojašnico je šel njihov frizer strič enkrat na teden. Med vojno in po njej je bilo težko. »Že 16-letnega so me vpoklicali v vojsko, kjer sem se dobro znašel. V šoli sem se naučil nemško in Italijanom, ki niso znali nobenega tujega jezika, sem prevajal. Zatem sem bil v ameriški vojski, kjer sem imel svoj salon in še fotograf sem bil. Po vojni pa so se zlati časi obrti končali,« pove.
Bo salon postal muzej?
Foto: Primož Rojc Postojnčani, ki so spoznali, kako pomemben je Jankov salon, bi ga radi spremenili v muzej. »Nič se še nisem odločil, tudi iz drugih krajev so povpraševali po moji opremi, celo neka gospa iz Južne Koreje jo je želela odkupiti in iz Ljubljane tudi.« Janko Ozbič je letos postal častni občan Postojne, ki jo ima rad, čeprav pogreša tisto iz svoje mladosti: »Veste, nekoč je bila v Postojni zvečer promenada ljudi po mestu, mladi, stari, danes pa ob osmi uri niti mačke ni več na ulici. Ljudje so v avtih, pred televizorji, včasih pa je bilo petje slišati od vsepovsod.« |
Za kilo moke
Delavci, ki so se izučili v njihovem salonu, so ostali v Trstu ali na Obali, nova oblast pa ni bila prijazna do obrtnikov. Pritiski so bili veliki, vendar so vztrajali. »Vzeli so nam parfumerijo, a tudi sicer bi jo lahko zaprli, saj se je dobava iz Italije ustavila, pri nas pa se ni dalo ničesar dobiti. Dela je bilo sicer veliko, vojska namreč ni imela ne strojčkov ne kadra. Takrat so pripeljali po celo brigado v salon na striženje, vendar so bile cene fiksne in je bilo treba delati ves dan, da si lahko kupil kilo moke. Četudi je kaj ostalo, je dinar izgubljal vrednost, živilskih kart pa obrtniki nismo dobili. Pomagali so sorodniki.« Po letu 1955 je bilo bolje. Čeprav se je v salonu marsikaj govorilo in slišalo, Ozbičevi niso imeli večjih sitnosti z oblastjo. »Veste, človek se navadi molčati. Sicer pa niti pod Italijo nisi mogel po Postojni slabo govoriti o Mussoliniju.«
Leta 1970 je Janko salon uradno prevzel od očeta in 1989. se je upokojil, delal pa je še. »Težko je prekiniti delo, ki je hkrati tudi tvoj način življenja.« Zaradi novega zakona pa je s 1. februarjem letos sklenil svoj dolgoletni obrtniški staž. »Sicer bi bil ob penzijo, tudi italijansko bi mi vzeli, in moral bi imeti še blagajne, internet, še v tečaj za delo z računalnikom bi moral. Nima smisla pri teh letih, konec januarja je prišel ta zakon ven in takrat sem tudi dokončno zaprl,« mirno razloži Janko, ki se zdaj posveča vrtu in numizmatiki. Janko Ozbič je letos postal častni občan Postojne. Janko pri delu Grelnik vode znamke AEG je star 90 let. Frizerski salon Janka Ozbiča na Ljubljanski ulici v Postojni je obratoval od leta 1924 do letos. Učno pismo Viktorja Ozbiča iz leta 1924 V salonu je še vedno oprema, naročena v Parmi v Italiji in zmontirana v salonu leta 1936.
