CELJE – Junija lani so britanski mediji poročali, da je poginila 24-letna tigrasta mačka z imenom Poppy, ki je bila obenem kot najstarejša mačka na svetu vpisana v Guinnessovo knjigo rekordov. V Slovenskih novicah pa smo minuli teden poročali o ameriški muci, stari 27 let, ki naj bi bila trenutno najstarejša še živeča na svetu. Verica Štante, podpredsednica Društva proti mučenju živali Celje, nas je ob tem opozorila, da ima njihova članica Helena Štor doma mačka, ki je star spoštljivih 23 let. To je res lepa starost, saj to pomeni, da je maček star nekaj čez sto let. Kakor koli, očitno se lahko tudi v Sloveniji pohvalimo z enim najstarejših mačkonov, ki si zato zasluži nekaj medijske pozornosti. Pozornost mu bodo po svoje izkazali tudi v celjskem društvu proti mučenju živali, ki je prav tako eno najstarejših pri nas in ki je nastalo kmalu po drugi svetovni vojni. Ima več kot sto članov, desetina pa je zelo aktivnih in živali hranijo ter zanje tako ali drugače poskrbijo. Štantetovo veseli, da so ljudje vedno bolj ozaveščeni in ob pogledu na trpinčeno žival ne pogledajo več stran, temveč jih o tem obvestijo, četudi anonimno. »Na to kaže tudi primer zastrupljanja muc v Parižljah pred dnevi: nekdo jim je nastavljal strup, zaradi katerega so poginile v hudih mukah,« pove sogovornica. In doda, da storilca intenzivno iščejo policisti. »Ker ni šlo za osamljen primer, sem prepričana, da je kdo kaj videl ali opazil, in prav je, da to tudi pove,« pravi Štantetova. Pri društvu pa so toliko bolj ponosni na lastnike, ki za svoje živali skrbijo vestno in vdano. Kot Helena Štor iz Boletine pri Ponikvi, ponosna lastnica 23 let starega mačka po imenu Miško.
Apaurin je pomagal
Da je res toliko star, ve, saj ga je skotila njihova domača muca, a je po dveh dneh poginila in Miško je v hipu postal sirota. »Mama muca ga je prinesla k meni v posteljo, dobesedno pod odejo ga je skrila, potem pa odšla in poginila,« spomine na tisti dan pred 23 leti obudi Helena, ki je malemu mucku, ki je dobil ime Miško, postala nadomestna mama. »Spomnim se, da se je vedno najraje zakopal v moje dolge lase, saj je imel verjetno tako občutek, da je pri mamici. Takrat še niti oči ni mogel odpreti. Mleko smo mu dajali po kapljicah, lizal ga je kar z naših dlani. In si tako počasi opomogel,« pravi Helena. Ni čudno, da se je zato med njo in Miškom spletla prav posebna čustvena vez. Miško pa je še danes fit in ima še vse zobe, no, razen enega, tega naj bi mu nekdo zbil, ker ga je brcnil. Tako vsaj predvideva Helena. Drugih zdravstvenih težav pa kljub spoštljivi starosti nima. »Teh je imel več pred leti. Po tistem, ko smo ga dali pri dveh letih kastrirati, so se mu približno pri šestih pojavile težave s sečnimi kamni, za odvajanje urina je potreboval kateter. Deset let sva bila najmanj enkrat na mesec pri veterinarjih, včasih sva šla v ambulanto tudi sredi noči. Potem pa mi je veterinar nekega dne svetoval, naj mu dam apaurin, da bi se pomiril in bi ga manj bolelo. In povem vam, da je od takrat naprej mir in je, kot bi se na novo rodil,« pripoveduje Helena. Seveda pa Miško ni edini ljubljenček pri hiši, družbo mu delajo še tri muce, pes in dva konja. Živi povsem običajno mačje življenje: čez dan je zunaj, ponoči v hiši. In ima tudi svoje muhe. Helena je spoznala, da zna biti tudi ljubosumen in zamerljiv.
Skrival se je dva dni
»V času, ko smo si vzeli nekaj dni dopusta, je nanj pazila mama. Ko smo se vrnili, ga ni bilo nikjer. Kar dva dni se ni prikazal. Potem smo ga odkrili, kako nas skrit opazuje od daleč. A je bil tako užaljen, da se ni hotel pokazati. Da zna biti tudi ljubosumen, pa smo spoznali nekega dne, ko je nekdo na naš prag prinesel belo muco, ki se je je očitno hotel znebiti. Ker je bil oktober in so bile noči že hladne, se nam je zasmilila in sem ji v hiši pogrnila na tla odejico, na kateri je lahko ležala. Takrat sem Miška prvič slišala pihati in godrnjati. Odejico, na kateri je ležala, je zgrizel in kar tri dni ni hotel jesti,« se spominja Helena.
Ljubosumje je pokazal tudi, ko so k hiši prišli konji. A danes je že čisto drugače, saj so vsi prijatelji, konje pa hodi redno kontrolirat v hlev. Miško je tudi sladkosned. A glede na svoja leta je še vedno zelo vitalen, tudi srček mu še dobro dela. Še vedno se rad poigra in zjutraj budi gospodarico, če ta ne vstane, ko zvoni budilka. »Če ga kdaj okaram, je užaljen. A potem se mu opravičim in hitro sva spet prijatelja. Zanimivo je tudi, da takrat, ko sem bolna, vedno leži na meni. Še vedno pa se rad zvečer stisne k meni in se pocrkljava na kavču,« pove Helena, ki bo z Miškom v prihodnjih dneh obiskala nekaj vrtcev, osnovnih šol in domov za upokojence. V društvu proti mučenju živali so se namreč lotili ozaveščanja, kaj pomeni imeti hišne ljubljenčke. Da je to velika odgovornost, hkrati pa lahko z njimi ob primerni oskrbi preživimo lep del življenja. »Zagovarjamo stališče, da se živali ne kupujejo, temveč je bolje, da jih posvojimo in jih poiščemo v prepolnih zavetiščih. Ne nazadnje so nam, ker jim tako rešimo življenje, tudi hvaležne. Sploh pa so tako muce kot psi, ki nimajo rodovnikov in niso posebne pasme, veliko bolj odporni proti različnim boleznim in poškodbam,« pravi Verica Štante. Dokaz za to je tudi Miško, ki pa takšne starosti, če Helena Štor ne bi tako vdano skrbela zanj, verjetno ne bi dočakal.