LJUBLJANA – Danes bo ljubljanski župan Zoran Janković na Ljubljanskem gradu, tam bo namreč ob občinskem prazniku, ki je sočasno obletnica konca druge svetovne vojne, potekala slavnostna seja mestnega sveta našega glavnega mesta, podelil najvišja priznanja ljubljanske mestne občine: naziva častna meščanka in častni meščan, pa tudi nagrade in plakete. Jankovićev mestni svet (v njem imajo premočno večino Jankovićevi podporniki) je na svoji aprilski seji za nova častna meščana Ljubljane izbral upokojenega majorja dr. Marka Vrhunca, nekdanjega zaupnega sodelavca, nekaj let celo šefa kabineta nekdanjega predsednika Jugoslavije Josipa Broza - Tita, in dr. Zoro Konjajev, pediatrinjo, ki je bila po koncu druge svetovne vojne izbrana za prvo vodjo Centra za nedonošenčke tedanje Jugoslavije.
In kaj je v zvezi s tem še posebno zanimivo oziroma nenavadno? To, da je bilo potem, ko je bil Vrhunec izbran za letošnjega častnega meščana Ljubljane (pred prvomajskimi prazniki, torej), vrhovnemu državnemu tožilstvu, Nacionalnemu preiskovalnemu uradu (NPU) in varuhinji človekovih pravic poslano anonimno naznanilo oziroma anonimna kazenska ovadba prav proti novemu častnemu meščanu Ljubljane. Ovadbo so, če smo še natančnejši, njeni avtorji naslovili Informacija o kaznivih dejanjih Marka Vrhunca.
Če gremo lepo po vrsti: na omenjeni aprilski seji ljubljanskega mestnega sveta so opozicijski svetniki (zlasti svetnika SDS Jernej Pavlin in Mojca Škrinjar) poskušali ugovarjati temu, da bi tudi Vrhunca, ki je bil spomladi 1945 sicer res med partizanskimi komandanti, ki so poveljevali napadu na Ljubljano oziroma osvoboditvi našega glavnega mesta, izbrali za častnega župana. Pavlina je v zvezi z Vrhuncem, ki naj bi v komajda osvobojeno Ljubljano maja 1945 prijahal na belem konju, zmotilo predvsem to, da je bil pred več desetletji, ne, ne samo zelo dejaven sopotnik nedemokratičnega režima, celo eden od najtesnejših sodelavcev jugoslovanskega komunističnega diktatorja. Županu je kar naravnost očital, da s takšno podelitvijo najvišjega občinskega priznanja očitno vrača uslugo Zvezi združenj borcev za vrednote NOB, ki ga je (Jankovića) doslej še vsakič podprla na volitvah. Maloštevilno opozicijo je večina v ljubljanskem mestnem svetu potem, kajpak, preglasovala.
Toda vrnimo se k anonimni kazenski ovadbi, katere utemeljenost trenutno proučujeta državno tožilstvo in NPU. Mimogrede, iz vrhovnega državnega tožilstva so nam sporočili, da nam ne morejo posredovati nobenih podatkov o konkretnih zadevah v predkazenskem postopku. Zaradi varstva zasebnosti. Policija pa je le potrdila, da je NPU zares prejel informacijo.
Skratka, avtorji kazenske ovadbe dokazujejo, da je Vrhunec »najbrž kot storilec, gotovo pa vsaj kot sostorilec« med drugo svetovno vojno (leta 1943) sodeloval pri storitvi kaznivih dejanj zoper človečnost, ki ne zastarajo, kaznivem dejanju genocida in kaznivem dejanju hudodelstva zoper človečnost. Zakaj, kako? Ko so partizani leta 1943 po zavzetju Ribnice zajeli številne vidnejše protikomuniste iz tega mesteca in okolice – Stane Kos opisuje te dogodke v svoji knjigi Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945, takratno dogajanje v Kočevju (tako imenovani Kočevski proces) in v Ribnici pa je v knjigi Razdvojeni narod opisala tudi zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar – je bil komaj 21-letni Vrhunec nekaj časa eden od treh članov tako imenovane tričlanske sodne komisije, ki ji je predsedoval Franc Pirkovič - Čort ter ki je po hitrem postopku obravnavala številne jetnike in odločala o njihovi nadaljnji, praviloma tragični usodi. Izmed vseh tako obravnavanih naj bi jih potem brez sojenja in ugotavljanja krivde, pa ne da bi jih zaslišali in jim omogočili, da povedo kaj v svoj zagovor, usmrtili najmanj približno 150.
Po mnenju nekaterih zgodovinarjev naj bi Pirkovič-Vrhunčeva trojka bataljonom VOS izročila in s tem na morišča, na robu treh kraških jam v Mozlju in Jelendolu, morda poslala celo več kot 300 domobrancev, vaških stražarjev, slovenskih četnikov in civilistov, ki niso bili za komuniste. Čeprav je Vrhunec za revijo Reporter zatrjeval, da je tisti mesec in pol, ko je sodeloval v tričlanski sodni komisiji, jetnike samo spraševal, ali se ne bi pridružili partizanom, potem pa za tiste, za katere je presodil, da bi se, napisal priporočilo oziroma vabilo v partizane, zgodovinarji menijo, da so takšne njegove razlage, milo rečeno, najmanj zavajajoče. Seveda ni prič, ki bi lahko potrdile njegovo morebitno odgovornost. Mrtvi ne morejo pričati, redki še živi pa, četudi lahko pričajo, skoraj gotovo ne bodo Vrhuncu v škodo. To pa še ne pomeni, da se on ne bi mogel odreči nazivu častnega meščana.
Niti Ribičič ni bil nikoli obsojen Ko je bila pred več kot desetletjem zaradi osebne odgovornosti »za zločinske in proticivilizacijske zunajsodne poboje političnih nasprotnikov po drugi svetovni vojni« podana kazenska ovadba zoper zdaj že pokojnega slovenskega in jugoslovanskega politika Mitjo Ribičiča - Cirila, je naše vrhovno državno tožilstvo pojasnilo, da je tisto, kar so storili odgovorni za povojne poboje, kaznivo dejanje, ki ne zastara, že odkar je bilo tako določeno z Martensovo klavzulo iz IV. haaške konvencije iz leta 1907. Četudi je OZN kaznivo dejanje genocida v konvencijo o preprečevanju zločinov genocida zapisal šele 9. septembra 1948 in je bilo v jugoslovanski kazenski zakonik zapisano šele leta 1951. Ribičič, nekdanji pomočnik šefa Ozne Ivana Mačka - Matije, pa kljub temu ni bil nikoli obsojen. |
