Nedeljsko nacionalno in športno naslajanje je imelo včeraj zjutraj poseben mik. Ob pol enajstih sta se v program avstrijske nacionalne televizije javila poročevalca s smučarskih tekem v svetovnem pokalu. S prizorišča ženske tekme je kolega udaril z navdušenjem nad Tino Maze. Po uvodnih stavkih, v katerih je trikrat, štirikrat navdušeno omenjal Črnjanko, je pred kamero povabil še strokovno sokomentatorko, nekdanjo šampionko Alexandro Meissnitzer, ki je dodala še svoje hvalospeve za slovensko šampionko. No, potem sta stavek, dva namenila še svoji Anni Fenninger, ki je pozneje celo zmagala. Takšen poklon smučarske Avstrije Mazejevi pomeni, da ji iskreno priznavajo velemojstrstvo.
Zanimivo bo videti, kako bosta njen uspeh, ki je v marsičem brez primere, pospremili institucionalna in ljudska Slovenija. Nacionalna zadržanost in neke vrste introvertiranost naroda sicer najlažje zbledita ob uspehih športnikov, še vedno pa je tudi v takšnih trenutkih težko zlomiti drugi trdno zasidrani šport na sončni strani Alp – nevoščljivost – in hkrati doseči splošno priznanje tistim, ki so posebni in močno štrlijo iz povprečja. Okej, čestitke dežujejo z vseh strani, protokolarnega trepljanja po Tininih ramenih in nastavljanja pred objektivi kamer in fotoaparatov bo tudi še veliko, vprašanje pa je, kam in kako bodo na lokalni in državni ravni oblastniki skupaj s športno sfero umestili največjo športnico v zgodovini Slovenije. Če sodimo po statusu Iztoka Čopa, presežka ne bo niti pri Korošici.
Najmanj spodobilo bi se ustrezno ovrednotiti Tinine presežke. Gre namreč za našo športno dediščino in negovanje nacionalnega ponosa, za zgled mladim in ambiciozen kažipot starejšim, ki so nezadovoljni z navideznim lagodjem povprečnosti katere koli vrste, za dosledno uresničevanje osebnih ciljev z močjo volje, ki se ne imenujejo nujno zmaga. Gre pa tudi za posel, če znaš. Ampak mi poslušamo vprašanja v slogu: »Je Tina res tako dobra ali so druge tako slabe?« Odgovor se glasi: »Tako dobra je, da tekmice delujejo povprečno.«
