Danes je prvi dan šolskih počitnic. Tistih pravih, dolgih, poletnih in za vsakogar od prve do zadnje minute krvavo prisluženih. Velja tudi za cvekarje in ponavljalce. Pač niso imeli sreče, pravih dni, tednov, mesecev. A bodo že, pred njimi je še vsaj pol mladosti in domala celo življenje. Dobili bodo novo priložnost, če bo treba, še kakšno, eno bodo zanesljivo izkoristili. Vsi, prav vsi kdaj pademo v črno luknjo.
Nič hudega, če le znamo in zmoremo iz nje splezati. Nekateri potrebujejo pomoč in če kdo, jo zanesljivo šolarji, dijaki. Našo, starševsko. Počitnice so šolarjem čarobna beseda. So tisti čas, ko so mlade misli na paši, ko je mukotrpna obveza zvečine brezveznega učenja nekje v neskončni prihodnosti. Le kaj bosta peku Pitagorov izrek in koeficienti podobnosti, kelnarju pa prafaktorji in poznavanje literarnih zvrsti ali rojstnega datuma začetnika realizma Honoreja de Balzaca? Da ne naštevam v nedogled. Tudi ali zato so ob koncu šole strgani, obgrizeni in oguljeni zvezki ter knjige bolj zrcalo nenehnih stisk, tesnobe, strahu kot pa kake objestnosti ali žlehtnobe. Sploh pa, se spomnite koga, ki je imel ali ima šolo resnično rad? Še prfoksi jo marajo le zato, ker jo morajo. Ker od nje živijo. Vsi tisti sošolci, ki so se pretvarjali kot da v šoli uživajo, so imeli status piflarja. Vsaj pri nas. Bili so mozoljasti, punce jih niso marale, danes jih gledam v kaki grebatorski službi. Normalna mladež šole ne mara. Ker pa obstaja, obožujejo počitnice, šola in pouk sta njihova kolateralna škoda. Le nekaj je v tej neizprossni logiki narobe: tega, da so šolske počitnica daleč najlepša in povrhu še povsem resnična pravljica, se zavemo šele, ko smo že dolgočasno veliki.
Kar je neizmerno žalostno, krivično! Ker se nikakor ne moremo več vrniti v preteklost, ki bi bila rada prihodnost. Otroštvo je pač eno samo. Ko si velik, veš, da je nekoč nekje bilo; ko si majhen, mlad, ga živiš. Zakaj te besede? Da mladim po svojih starševskih močeh pomagamo izživeti pravljico, ki jim pripada med junijem in septembrom! Da jim omogočimo njihovo svobodo, ki je povsem nekaj drugega od odrasle svobode. Na poti do te je vse drugače, dovoljene so sanje, vsi cilji so na dosegu roke. Res sreča, da imamo šolske počitnice. Nirvansko stanje duše in telesa. Ko je jesen še neznansko daleč. Želja vseh, ki danes uživajo prvi dan oddiha, je, da tam tudi ostane!
