Soboto sem začel odločno optimistično in strumen korak pa skoraj blažen nasmeh nista ostala neopažena. Na poti v trgovino so mi mahali v tradicionalne oranžne drese oblečeni harekrišnovci (sem jim vrnil s palcem gor), na blagajni mi je gospa predplačnica odstopila Tuševo kartico (hvaležno sem se priklonil, čeprav ne vem, ali mi je prinesla kaj popusta), za piko na tržnici mi je prijazna zakupka izdala še svojo skrivnost vlaganja kumaric (pa je v bistvu nisem rabil). Kar preveč prijaznosti za en navaden dan, za enega navadnega egoista.
Čeprav so sosedi po močnem dežju zbezljale prek vsake mere in sem bil pripravljen na »Nimamo!«, mi jih je Slivničan brez težav odmeril, seveda jih je imel. Kot vsako poletje v tem času, času kislih kumaric. Pet kil bo dovolj za krstno vlaganje po receptu moje stare mame. Dolgo je že ni več, a se mi zdi, kot da ne bi nikoli odšla, kot se mi tudi zdi, da sem jih grickal še včeraj: nepozabno dobre, kisle, da nikjer in nikoli več tako. Skupaj s šalotkami, zrnci črnega popra in pod deščicama, ki jim v kozarcu nista dali dihati.
Vem, da bo okus, ki ga bom sam pridelal, drugačen, saj drugače najbrž ne more biti. Kdo bi okus, ki je nastajal toliko let, prehajal iz roda v rod, zadel v prvem, zelenem poskusu? Recept že imam, recept, toda med vodo, kisom, soljo, sladkorjem, pogretimi kozarci, toplo rjuho (s katero jih na koncu pokriješ – greješ in ohladiš) niso le vejice. Vmes so leta, desetletja in kdo ve, ali bom razdalje kdaj premagal, odkril veščino. Okusil, česar se tako ostro, a vendar le še spominjam. Se bo jezik ujel s spominom?
Čez mesec dni bom menda že lahko videl, kako blizu ali daleč sem. Ne delam si utvar, najbrž bo spomin na okus njenih kumaric ostal – v spominu. Ampak dokler je tam in v srcu, lahko vedno poskusim znova.
Tako lepo se je zame začel čas kislih kumaric. Ki sploh ni tako brezvezen čas, čeprav mediji ne vedo, o čem bi pisali.
