Res smo shizofrenični. Nimamo še niti uradnih rezultatov predčasnih volitev – dasiravno je vse že jasno –, pa prvaki strank že napovedujejo nove. Še več, vse velike in težke besede, ki so jih stresali v predvolilnih soočenjih, so pogoltnili noč zatem. Namreč, mi naivni in bedasti, ki smo na praznik demokracije dirjali na volišča, v prepričanju, da je naš glas pomemben in najpomembnejši (in zdaj se mi je kruto odsvitalo, da smo brezpogojno naivni), še dobro pomnimo (v nasprotju s politiki), k čemu so se dotični osebki zavezovali še pred štirinajstimi dnevi. K veliki in visoki odgovornosti za obstoj slovenske države in ljubega naroda! K zavedanju, v kako težkem položaju smo, zatorej je zdaj skrajni čas, da stopimo skupaj. In samo skupaj! Na velika usta so besedičili, da Slovenijo lahko reši le kooperativnost med političnimi brati. Vedeli smo, da te vsekakor ni in da še dolgo ne bo bratovščine Sinjega galeba, a smo vseeno pričakovali, da se politične vrhuške zavedajo časa in položaja, v kakršnem živimo Slovenke in Slovenci. In verjeli smo, da imajo dotični osebki v praspomin vgraviran gen po preživetju, razvito čustvo pred strahom najhitrejšega vlaka, ki se mu odmakneš, sicer te pač zravna z zemljo. Ne, mi stojimo na tirih, čakajoč Godota.
Namesto jasnega in trdnega dogovora o tem, kaj nam je storiti, da preživimo, se politične afne ne morejo niti domeniti, kje bi se dobile, da bi se morebiti kaj zmenile. Tudi če je to samo taktiziranje in mešetarjenje, se nam, volivkam in volivcem, obrača želodec. Povem vam, ne morem jih več niti poslušati, kaj šele gledati s svojimi očmi. Perverzne igre moških, brez testosterona.
Ženska. Bi se imaginarna ženska, pretendentka za najvišji in najodgovornejši položaj v državi, lahko vedla tako nezrelo, neodgovorno in škodljivo? Ne bi, trdno sem prepričana o tem. Namreč, ko se nam bo v bližnji prihodnosti zgodila mandatarka, bo to ženska, ki nas bo vodila s polno zrelostjo, znanjem in vedenjem, kaj ta vloga pomeni. A do takrat bo še dolga. In upam, da jo bom dočakala še v tem življenju.
Ko se pred vsakimi volitvami, in seveda vedno tik pred zdajci, blebeta (dobesedno blebeta!) o ženskah v politiki in potrebnih ter nepotrebnih kvotah, o tem, zakaj žensk ni in zakaj tudi ženske ne volimo žensk, in se vedno zaključi licemersko, da spol ni pomemben, temveč kakovost, jah, kakovost človeka. Ta pa ne pozna spola, absolutno dejstvo, ampak jo človek ima ali pač ne. Tega pavšalnega zaključka pač ne razumem. Res je, da voditeljske odlike niso last enega spola in da je razum enakomerno porazdeljen po tej podalpski deželi, kolikor ga je še sploh ostalo, a zakaj potemtakem ne volimo žensk? Mi, volivke in volivci, brezdržno podarjamo svoja življenja politikom – moškim. Le čemu?
Ker smo volivke v resnici čustveno nerazvite, nesamozavestne in potlačene, tako doma kot v poslu, in smo očarane z navidezno močjo velikega moškega, očeta, partnerja? Ker samo trapamo in iluzioniramo o svoji enakopravnosti, ki je v resnici niti nočemo oziroma še nismo zrele za sprejetje takšne odgovornosti, potem pa na prvi stopnici pademo pod vplivom velikega gospodarja, na drugi pa nas odnese ženska privoščljivost?!
In se niti ne jezim več, ko v resno deklariranem časopisu dva dni po volivnem rezultatu preberem, da skoraj tretjino parlamenta zasedajo poslanke. Kar dotični pisec doživi kot neopisljiv uspeh, kajti kaj takšnega pa še ni bilo v tej lepi Sloveniji. Potem pa celo stran posveti izboru najlepše poslanke. Overdose.
Sploh vemo, kaj govorimo in kaj delamo? A smo adijo, kajneda? Adijo vsi – združite se!
