Prvega januarja 2011 je priljubljena ljubljanska gostilna Pod Rožnikom, ki ji nikoli noben Ljubljančan ni rekel drugače kot Čad, tudi uradno spet postala Gostilna Čad. Dokončno so jo namreč v svoje roke spet vzeli nekdanji lastniki in ji ponosno vrnili ime: družina Čad, brat in sestra Jože in Marija ter Marijin sin Aleš. Letos Čad praznuje 125 let, odkar se družina izpod kultnega Cankarjevega Rožnika ukvarja z gostinstvom, Jože in Marija sta četrta generacija, Aleš peta. Toda vmes je luknja, dolga desetletja. Jožetov in Marijin oče ter Alešev dedek Josip Čad, nekaj let je, odkar je za vedno odšel, in tedanji člani njegove družine so leta 1948, nič krivi, nič dolžni, padli vanjo. Imenovala se je nacionalizacija, Čadovim so 1948. pobrali gostilno, kmetijo, travnike in gozd. V pol ure so bili ob vse, da so dobili svoje nazaj, so čakali desetletja.
Družinska tradicija se pod Rožnikom začenja leta 1889, ko se je kraj še imenoval Spodnji Rožnik pri Ljubljani. Tedaj je 50-letni pekovski mojster Jožef Čad od sester Selan kupil hišo s pripadajočim posestvom. Na začetku je bil vinotoč z dovoljenjem za prodajo domačih pridelkov in pekovskih izdelkov, sveže žemljice so šle najbolj v promet, in se je hitro razvil v gostilno s hišno koncesijo za opravljanje gostilniške dejavnosti. Pred drugo svetovno vojno je bila gostilna Pri Čadu priznana primestna gostilna, kamor so Ljubljančani radi hodili na domače dobrote. Po vojni bi moral, kot tretji iz rodu Čad, gostinsko dejavnost nadaljevati sin Josip. Tradicijo je nasilno prekinila nacionalizacija leta 1948.
Medtem ko so v drugih gostiščih, ki so dočakala podobno usodo, nekdanji lastniki ostali kot upravitelji, Josip tega ni mogel, ker je bil prav takrat na služenju vojaškega roka. Oblast je našla drugega. »Izguba gostilne je bila družinska tragedija. Oče je bil mlad, imel je vso perspektivo, potem je nenadoma ostal brez vsega, hkrati pa je na njegovih ramenih ostalo breme preživetja družine. Tudi tistih, ki so jim pravili dekle, in onih, ki so jih klicali hlapci. Bili so člani družine in so šli v breme preživetja,« razlaga Jože Čad, ki danes pri družinskem podjetju skrbi za računovodstvo. »Oče se je tako začel ukvarjati s furmanstvom, ko je ta dejavnost zamrla, pa je naredil vozniški izpit in postal šofer Ljubljanskega potniškega prometa.«
Pod številnimi upravniki, ki so bili vse prej kot dobri gostinci in gospodarji, devet jih je bilo, se spominjata Jože in Marija, dobiček, če ga je kaj bilo, pa so tlačili v svoje žepe, je gostilna bolj ali manj propadala vse do leta 1964, ko jo je prevzel Srb Alempije Marković, začel s srbsko kuhinjo in pripravo jedi z žara, ki žarijo še danes. Alempije, imenovani čika Leka, je bil sicer zastopnik Rubina iz Kruševca, najbolj znanega po legendarnem socialističnem vinjaku, zadeva okoli njegovega prevzema pa je bila tedaj politično podprta z vrha. Iz Rubina sta prihajali tudi najbolj znani srbski vini, ki sta nosili imeni dveh iz dinastije Nemanjićev – carica milica in car lazar. Aleš Čad, današnji šef Čada, pravi, da milico še vedno (ali pa spet, kakor hočete) točijo, po njej segajo zlasti gostje srbske nacionalnosti, Slovencem pa pri jedeh z žara zanesljivo bolj potegne cviček ali pa katera druga naša žlahtna kapljica. Jože, ki se najbolj spominja časov Čada pod Leko, ima o njem zelo dobro mnenje, in četudi ni bil šolan gostinec, je objekt odlično vodil in bil na splošno simpatičen možak.
Čad je v času Markovića dosegel neverjetno priljubljenost, znan je bil tako rekoč po vsej Jugi, še posebno radi pa so ga imeli Ljubljančani od najvišjih politikov, direktorjev, kulturnikov in vrhunskih športnikov do navadnih smrtnikov, in še danes je tako. Leta 1996 so bili gostinski objekti v postopku denacionalizacije vrnjeni lastniku Josipu Čadu, vendar je gostilna še vedno ostala v najemu Gostinskega podjetja Vič, tudi zato, da je lahko družina poplačala vlaganje podjetja v tistih letih, ko so bili oni lastniki. Ko se je konec leta 2010 najemna pogodba iztekla, so vajeti v roke spet vzeli Čadovi in ji znova nadeli ime Gostilna Čad. Josipu so večkrat ponudili, da bi priimek kot blagovno znamko prodal, a v to nikoli ni privolil, dovolil pa tudi ni, da bi se gostilna, če so jim jo že vzeli, imenovala Čad. Čevapčiči, ražnjiči, pleskavice in še kaj iz srbskih krajev so pod Rožnikom še vedno cvrčali na žaru, in tudi danes je tako. Toda Aleš je zadevo postavil na mnogo višjo raven in dodal tradicionalno slovensko kuhinjo. Imajo številne stalne goste, ki pa so iz leta v leto bolj zahtevni, in drugače pač ne gre.
Čad in Fran Levec
Tam, kjer je danes Gostilna Čad, je mladost pri babici Mariji Selan preživljal Fran Levec, znameniti slovenski literarni zgodovinar, esejist in urednik. Pod Rožnik se je preselil 1855. pri devetih letih. Leta 1859 se je vpisal v prvi razred gimnazije in jo 1867. z odlično oceno na maturi dokončal. V dijaških letih je bil domači učitelj, med drugim pri Janku Kersniku in pozneje najljubši Cankarjev učitelj. Levčeva babica je bila sicer vdova Jurija Selana, ki je bil tudi mežnar na Rožniku, on je imel ključe cerkve, na katero je mnogo pozneje iz svoje izbe gledal Ivan Cankar in pod katero zdaj na prvomajski večer prižgejo kres. Marija je moža preživela za dvajset let in je morala biti od hudiča baba, kot se reče. Na kmetiji v Spodnjem Rožniku je bila tudi predhodnica poznejšega vinotoča Čad, kavarno (tako so ji takrat rekli) je vodila prav ona. Pri Mariji so se oblikovale pravne pravice Slovencev znotraj stare habsburške monarhije. Kavarna je bila zbirališče pomembnih političnih mož, pravo omrežje, ki so že ob šesti uri zjutraj, tudi po snegu, romali k »stari mežnarici«. Kot lahko preberemo v spominih Frana Šukljeta, Levčevega sošolca in poznejšega deželnega glavarja Kranjske, je na Spodnji Rožnik vsako jutro zahajal s svojim očetom, po zajtrku pa sta jo oba Frana skupaj mahnila v šolo. Hiša, v kateri je bila kavarna, je bila sicer navadna kmečka bajta, krita s slamo. V sobi z veliko pečjo so se zbirali ugledni razumniki, med katerimi so bili Matija Kavčič, odvetnik, ki se je zavzemal za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani, Mihael Ambrož, pozneje ljubljanski župan, dr. Josip Kranjc, doktor znanosti in pedagog, in Kurz pl. Goldstein, »akademski mahleur«, kakor so likovnega umetnika imenovali prijatelji. O vsem tem piše tudi Vesna Krmelj, njena imenitna knjižica Rožnik je izšla pred dvema letoma.
