Ko nam prijatelj omeni Toskano, svetovno znano italijansko deželo sredi škornja, pomislimo na čarobne Firence in vse njene umetnike, na da Vincija, Michelangela in njegovega Davida, ki krasi firenško Gallerio dell'Accademia. Toda zmotno je misliti, da so v tej od sonca obsijani pokrajini, ki daje najboljša vina na svetu, živeli le umetniki. Toskana je vse do združitve mestnih državic v današnjo Italijo delovala kot država, z rokodelci, obrtniki, trgovci, uradniki in kmeti, ki so za mestni živelj pridelovali zelenjavo, meso, olje in priskrbeli kurjavo. V pokrajini Maremma na jugozahodu Toskane so kmetje živinorejci na svojih posestvih pred stoletji razvili veščino paše in pregona živine na konjih. Ne, kavboji niso značilni le za Severno in Južno Ameriko. Buttero, maremanski pastir na konju s palico, je svojo čredo krav preganjal, še preden je Kolumb odplul proti Ameriki. To izjemno veščino pregona in lova na pobegle mlade konje so ohranili do danes. Predstavo izjemne konjeniške dediščine smo minuli vikend videli na konjeniškem festivalu v Veroni.
Maremani v ruskih stepah
Oblečeni v zeleno rjave suknjiče s tradicionalnimi klobuki na glavi in več kot meter dolgo palico v roki so lahkotno prijezdili v areno. Njihove gladke rjavce na elegantnih visokih nogah smo občudovali že pred dvorano. Butteri namreč jezdijo na maremanskih konjih, ki veljajo za njihovo avtohtono pasmo, ki naj bi se razvila iz iberskega, barbskega, napolitanskega in arabskega konja. Tradicionalni maremanski konji so visoki od 152 do 160 centimetrov, se pravi podobno kot naši lipicanci ali ameriški pastirski quarter konji. Odlikujejo se po visokem, stabilnem koraku, po okretnosti in vzdržljivosti. Butteri se radi pohvalijo, da so skromni, hkrati pa ekstremno vzdržljivi. Ko je Hitlerjeva vojska marširala na Rusijo, je Mussolini v stepe na območje Dona poslal tudi ekspedicijski konjeniški regiment z maremanskimi konji, ki naj bi zdržali vse tamkajšnje nečloveške razmere. S tako zgodbo se lahko pohvali le redka pasma.
Seveda so butteri svoje konje s križanjem z drugimi toplokrvnimi pasmami zaradi paradnega videza nekoliko povišali. A kljub vsemu poznavalci priznavajo, da jim je uspelo ohraniti univerzalno uporabno žival izjemno umirjenega značaja. Mimogrede, ves dan smo se sprehajali med njimi in se pogovarjali z butteri, mimo njih so regljale množice otrok, ki so piskali, vriskali, trobili in jih božali, pa nisem opazil, da bi kateri trznil ali poskočil.
Kavboji s palicami
Butteri so redili krave avtohtone maremanske pasme z velikimi rogovi, hkrati so vzgojili belega pastirskega psa, podobnega kuvašu, tornjaku, kraševcu, ki je govedo in ovce branil pred volkovi. Krave so jahajoč konja naganjali s palicami, ki pa jih praviloma niso uporabljali za vzpodbujanje konj. Tako v pokrajini Maremma kot denimo med kavboji v Severni Ameriki je pri vzreji konj veljala izjemna selekcija, ki je sledila zahtevam njihove uporabnosti. Zato so takoj izločili lenobne ali tiste, ki so se krav bali. Tako so butteri v sklopu selekcije razvili t. i. cow sense, s čimer se radi hvalijo rejci quarter konj.
V Veroni so prikazali lov na pobeglega mladega konja
V areno so spustili konjiča brez oglavke, za njima pa je pojezdila skupina butterov s palicami. V nekaj krogih so živahnega mladiča elegantno obkrožili in stisnili med konjenika, ki sta pred njegovo glavo prekrižala palici, da ni mogel pobegniti naprej. Gre za izjemno prefinjeno metodo lova na pobegle živali, pri kateri je pomembno, da žive in zdrave pripeljejo nazaj domov k čredi. Gre za skupinsko delo, ki ga vodi starosta butterov, tako kot pri ameriških kavbojih. Danes delujejo v sklopu zveze Butteri d'Alta Maremma (http://www.butteri-altamaremma.com) in nastopajo po vsem svetu. V skupini je že skoraj polovica žensk.
