Marsikdo se upravičeno sprašuje, kaj imamo navadni državljani od tega, da je država s petimi milijardami evrov ali 2500 evri na vsakega prebivalca Slovenije sanirala banke. To vprašanje je postalo še pomembnejše ob razkritju medijev, da postajajo stari lastniki zavoženih podjetij in z njimi povezane osebe prek odkupa terjatev od DUTB oziroma slabe banke spet novi lastniki tokrat že očiščenih podjetij. Slovenski »tajkuni« tako kot nekakšni feniksi vstajajo iz pepela propadlih podjetij, medtem ko smo njihov dolg sanirali vsi davkoplačevalci. Kako se to dogaja?
Določeno podjetje se je na primer pred krizo zadolžilo pri NLB brez ustreznih jamstev za 10 milijonov evrov. Podjetje dolga ni odplačevalo, kot bi moralo, in ker terjatev do podjetja ni bila ustrezno zavarovana, je banka 10-milijonsko terjatev do tega podjetja z velikim popustom prodala slabi banki DUTB za milijon evrov. Ker NLB ni imela dovolj rezervacij za slaba posojila, smo razliko devet milijonov evrov v veliki meri pokrili vsi državljani z dokapitalizacijo. DUTB nato to terjatev proda za dva milijona evrov in urbi et orbi oznani 100-odstotni zaslužek s to transakcijo, saj je bila terjatev že pred tem močno razvrednotena.
Če se kot kupec te terjatve pojavi stari lastnik, jo mora samo še spremeniti v kapital podjetja in operacija čiščenja bilance je uspešno zaključena. Dolg je v obliki luknje devet milijonov prenesen v bančno luknjo NLB, ki smo jo sanirali vsi državljani, koristi odpustka dolga pa uživajo novi stari lastniki. To je perverzen, a dobičkonosen poslovni model v razmerah, ko so pravnomočne obsodilne sodbe za poslovno goljufijo v Sloveniji redke kot voda v Sahari.
Če pa se kakšen izrek sodbe zgodi, je kazen tragikomično nizka. Pravzaprav imamo občutek, kot da Butalce Frana Milčinskega podoživljamo v praksi še enkrat in da smo državo spremenili v pravo butalsko ekonomijo. Nerodno je le, da smo Butalci, ki smo sanirali državne banke, vsi državljani. Dolg je naš, premoženje financirano s tem dolgom pa v lasti stare poslovne elite.
