Burduš pribrenčal le do Kredarice

BRNIK – Navihani, čeprav v letih, ko jim kakšno zagodejo že pravnuki, so možje sivih las potrkali na vrata letalske policijske enote na Brniku. Direktor Uprave za policijske specialnosti Robert Sušanj, dekleta in fantje v modrih letalskih uniformah ter člani reševalnih posadk so s spoštovanjem sprejeli veterane, ki so nekoč grizli kolena ob vsaki reševalni akciji, saj podpore helikopterja v večini primerov ni bilo. 
Vodja enote Uroš Marjetič jim je postregel s kavo in hkrati predstavil delo članov enote, nato pa jih pospremil v hangarje. Vsako plovilo posebej jim je podrobno razkazal letalski tehnik Gregor Hajdenkumar in jim potrpežljivo odgovarjal na kopico vprašanj. Le o tistem, zakaj je vedno pilot na desni in nikoli na levi strani, tako kot je v osebnih vozilih, ni vedel povedati nič konkretnega, pa so veterani gorskega reševanja našli sami odgovor: zato, ker se je nekdo tako odločil. Svojo opremo in delo sta starim mačkom predstavila tudi zunanja dežurna člana posadke, zdravnica Petra Zupet in gorski reševalec letalec Jure Jeršin. 
Ko jim je Jeršin kazal opremo sedanjih gorskih reševalcev, je eden od gostov zamomljal, da če bi oni imeli tako opremo, bi šli čez kakšno vertikalo ritensko. »Boste videli, kakšne bodo začeli streljati, ko bodo zagledali burduša,« je dejal predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije Igor Potočnik. Legendarni burduš, originalno agusta AB47J2A, helikopter, s katerimi je marsikdo od njih še reševal življenja ponesrečenih, je v tistih časih pomenil skokovit napredek, zlasti v hitrosti reševanja. V Sloveniji je pristal leta 1967 po odločbi takratnega republiškega sekretariata za notranje zadeve. Prvi modro-belo obarvan helikopter naj bi pomagal pri policijskem delu in opravljal lažje naloge v gospodarstvu, a resnica je drugje: pred tem se je v Karavankah zgodila gorska nesreča, kjer je pomagal avstrijski policijski helikopter in kaj je bilo hujšega kot spoznanje, da imajo sosedovi policisti helikopterje z izurjenimi posadkami, naša ljudska milica pa niti enega samega!

»Komaj je pribrenčal do Kredarice, tako švohoten je bil,« smo slišali od možakarjev, ki so nekoč leteli z njim. »Včasih so ga imeli za nadzor prometa,« je dejal jeseniški veteran Cveto Jakelj, dolga leta načelnik komisije za reševalne pse. »Če bi ga danes spustili nad avtocesto, bi vsi avtomobili pod njim vozili hitreje, tako počasen je bil. Saj je imel še batne motorje in tako slabe akumulatorje, da so jih morali rezervne voziti za njim, ker ko je pristal in so ga ugasnili, so morali biti poleg še rezervni akumulatorji, drugače nismo več leteli. In res, nad Triglav nikoli ni poletel, ni zmogel napora.« 
So pa kljub letom napore zmogli vrli možje, ki so desetletja klesali plemenito izročilo gorskega reševanja.