Bruselj se boji Bolgarov, ne pa slovenskih kmetov

LJUBLJANA, NOVO MESTO, KOPER – V Sloveniji imamo nekaj več kot 70.000 kmetij, po tipu raznolikih kot verjetno nikjer drugje na svetu. Strogo vzeto pa imamo le kakih 6000 pravih, profesionalnih kmetij, se pravi takih, kjer družina živi zgolj od pridelave zelenjave, pšenice, vina... Dopolnilna dejavnost oz. strojniška storitev ali sečnja in prodaja lesa, peka kruha, izdelovanje kovinskih konstrukcij, orodij, prodaja zelenjave na tržnici, proizvodnja sirov in jogurtov v domači sirarni... to je v Sloveniji na kmetiji pogoj za preživetje.

Na Gregorjevem kmetijskem sejmu v Novem mestu minuli vikend smo se pogovarjali z več kot desetimi kmeti razstavljavci, ki so kmetijo spremenili v kombinirano kmetijo z obrtno dejavnostjo. Kljub temu da se je število kmetij od leta 2000 do danes zmanjšalo za več kot 15 odstotkov, se je po drugi strani povprečna velikost kmetije povečala na povprečno sedem hektarjev. Kar seveda še zdaleč ni dovolj za resno, konkurenčno kmetovanje, kot ga poznamo v nekaterih evropskih kmetijsko intenzivnih državah; Nemčija, Francija, Danska, Nizozemska, Poljska, da ne pozabimo Bolgarije, Romunije in pa Ukrajine, kamor zahodna industrija v kmetijstvo vlaga ogromne količine denarja.

Čeprav je slovensko kmetijstvo v primerjavi z naštetimi zaradi manjših površin, terena nekonkurenčno – več kot 70 odstotkov vseh kmetijskih površin je na območjih z omejenimi dejavniki –, ga moramo za vsako ceno obdržati.

Ni možnosti razvoja

»Seveda se kmetijska politika v Bruslju ne boji nas, ampak Bolgarov in Romunov, ki imajo neslutene možnosti razvoja kmetijstva,« nam je povedala Zdenka Kramar, ki na Kmetijskem zavodu Novo mesto skrbi za razvoj podeželja. »Dejstvo je, da tradicionalnega kmetijstva, kot smo ga poznali pred 20 leti, tudi pri nas kmalu ne bo več. Kmetje zato kombinirajo s storitvami, obrtjo, ker tako ali drugače nimajo možnosti razvoja.« A Kramarjeva vidi ključni problem drugje: »Problem je, da posestna struktura ne sledi kmetijski politiki oz. razvoju. Pri nas kmetje želijo obdelovati svojo zemljo, denimo zaradi subvencij, zato je ne morejo dobiti denimo od soseda. Tako ni površin in ni razvoja in ne moremo delati nič drugače.«

Kramarjeva namreč meni, da bi se nekateri kmetje širili in povečevali proizvodnjo, če bi imeli le možnost. Medtem ko je lani Nemčija ob padcu odkupnih cen mleka na 20 centov preprosto podprla družinske kmetije s subvencijsko injekcijo, se kaj takega pri nas ne zgodi.

Lokalna pridelava in prodaja se lepo sliši: »A nazadnje je odvisno od dobre volje vodstva šole, ali bo naročila zelenjavo lokalnega kmeta.« A kot opozarjajo na Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije, bi morali za trženje v Sloveniji pridelane hrane izdelati celovito analizo tržnega potenciala kmetijskih gospodarstev. Veliki trgovci v zadnjem času privabljajo lokalne pridelovalce in prodajajo njihove produkte, kar je seveda dobrodošlo in še en korak k priznanju domače kakovosti.

Kako preživeti,
če udari pozeba?

Problem je tudi v razmerjih. »Imamo 1300 oljk, pa sin ob prevzemu ne bo pustil svoje obrti,« nam je na kratko po telefonu zaupal oljkar Vanja Dujc z Dolge Rebri pri Kopru. »Na Obali je do 3000 oljkarjev, takih z več kot 1000 oljkami nas je morda 30, pa je premalo, saj je stvar preveč tvegana. Če udari pozeba, smo lahko štiri leta brez pridelka. Kako preživeti takrat?«

Danska ima dve mlekarni. Avtonomna pokrajina Južna Tirolska zgolj eno, kamor 6000 kmetov na dan odda okrogel milijon litrov mleka na dan. Potemtakem bi tudi v Sloveniji verjetno potrebovali le eno mlekarno. Kramarjeva pot do tržnega in uspešnega kmetijstva v Sloveniji vendarle vidi v pridelavi zdrave hrane. Resnici na ljubo je večji del v Sloveniji pridelane hrane za denimo nizozemske ali danske standarde ekološka.