LJUBLJANA – Le kdo bi pomislil, da se bo prav predsednik Evropske komisije, izkušeni politik, kakršen je dr. Jean-Claude Juncker, ki je včeraj začel pogovore s kandidatkami in kandidati za evropske komisarke in komisarje, pripravljen tako brezsramno požvižgati na tisto, kar evropska ustava (Lizbonska pogodba) določa kot nujen pogoj za nadaljnjo uveljavitev demokracije, pravne kulture in sožitja pod skupnim evropskim cirkuškim šotorom.
Lizbonska pogodbo pač določa, da je treba posameznice in posameznike, ki bodo v prihodnje zasedali ključne funkcije v EU, izb(i)rati predvsem v skladu z voljo državljanov njihove ožje domovine, kakršna je bila izražena na volitvah. Prvič, na zadnjih volitvah v Evropski parlament, maja letos, dozdajšnja slovenska premierka mag. Alenka Bratušek in njeni podporniki sploh niso kandidirali, njena prejšnja stranka Pozitivna Slovenija, po zaslugi katere je svojčas zasedla položaj predsednice vlade, pa je na volitvah sicer nastopila, vendar je dosegla le zanemarljiv uspeh, pravzaprav neuspeh. Nedvoumni zmagovalci evropskih volitev so bili desnosredinski kandidati SDS, SLS in NSi ter dr. Igor Šoltes. In nobeden izmed njih ne podpira kandidature Bratuškove za komisarko.
Brez podpore iz Slovenije
Drugič, na predčasnih parlamentarnih volitvah, ki so bile 13. junija, je Bratuškova že nastopila s svojo listo, vendar je njenemu ZaAB uspelo prestopiti parlamentarni prag, kot temu navadno pravimo, skozi šivankino uho. Tretjič, po rezultatih zadnjih javnomnenjskih raziskav je Bratuškova poleg tega tudi najmanj priljubljena slovenska političarka med vsemi predstavniki vodstev slovenskih parlamentarnih strank. Četrtič, niti nova vladna koalicija SMC, Desus in SD z zmagovalcem predčasnih parlamentarnih volitev dr. Mirom Cerarjem mlajšim na svojem čelu ne podpira kandidature Bratuškove za evropsko komisarko, saj celo opozarja, da je prav ona še najbolj odgovorna za padec prejšnje vlade in politično krizo, ki je sledila. Petič, celo Komisija za preprečevanje korupcije je morala pod drobnogled vzeti postopek, po katerem je Bratuškova tako rekoč samo sebe predlagala za evropsko komisarko. Recimo, da Junckerju vsega naštetega še nihče ni do danes povedal. Morda.
No, lahko pa bi kljub vsemu rekli, da je Junckerjev razmislek v prid temu, da bi za eno svojih komisark nazadnje izbral Bratuškovo, ne pa denimo mag. Tanje Fajon, vsaj iz enega razloga morda dober. Dober, da se vsaj malo z njim (po)tolažimo. Zato ker si je že na začetku pravkar začetega novega mandata predsednika Evropske komisije samovoljno privoščil tako nedopustno bizarnost, ki si jo bomo, če nič drugega, lahko zapomnili v zvezi s Slovenijo. Se pa ob takšnih politično-akrobatskih sposobnostih, ki jih nekateri vidnejši predstavniki EU po novem niti ne skrivajo več, žal lahko povsem utemeljeno vprašamo, kam peljejo Evropo in kako dolgo bo na takšen način »združena« Evropa sploh še smiselna. Da je koristna predvsem za njene vodilne funkcionarje in birokrate, je jasno.
Dr. Miru Cerarju očitno ni uspelo »ustaviti kandidature mag. Alenke Bratušek za komisarko«. Toda tu ni problem Bratuškova, marveč Cerar. Ko se je po telefonu pogovarjal z dr. Jean-Claudom Junckerjem, mu je menda v zanj značilnem mencajočem slogu zgolj uspelo povedati, da se ima pravico predsednik Evropske komisije sam(ostojno) odločiti, koga bo nazadnje iz Slovenije vključil v novo komisarsko ekipo. Junckerju je žal zmogel povedati samo to. Toda to je Juncker zelo dobro vedel že pred pogovorom z našim novim premierjem. Kakšna farsa. |
