Tudi Rednakovi iz Ljubljane, oče Edo, mama Zalka in njuni hčerki, sedemletna Anja ter petletna Urška, so uživali na morju pri južnih sosedih. Niti sanjalo se jim ni, da se bodo počitnice spremenile v nočno moro, ki traja že skoraj dvajset let …
Slovenska družina se je v ponedeljek, 10. avgusta 1992, v Poreču vkrcala na turistično ladjo Jablanac, cilj izleta so bili Brioni, otočje pri Pulju. Zaradi izjemno slabe vremenske napovedi in bližajočega se neurja se je ladja zasidrala pri Crvenem otoku pred Rovinjem. Približno ob 13.45 se je 64-letni kapitan Nikola Vuković – čeprav se je bližala orkanska nevihta – odločil s prenatrpano 23 metrov dolgo ladjo izpluti. Menda zgolj zato, da bi obrnil barko, toda med manevrom približno 150 metrov od obale je vanjo udaril val in jo prevrnil. Edo Rednak se je prvih trenutkov brodoloma spominjal takole: »Vsi potniki smo bili na zavetrni strani, ko je pljusknil val. Ladja se je nagnila in se v treh ali štirih sekundah obrnila na bok. Takrat sem mislil samo na svoje, kako naj jih rešim.«
Na krovu ladje, registrirane za 90 ljudi, je bilo ob brodolomu kar 132 potnikov, torej 42 preveč! Slovencev je bilo 53, Nemcev 24, Italijanov 23, Avstrijcev 18, 12 Čehov in Slovakov ter osem članov posadke. V nesreči sta umrla zakonca Hilda in Franci Koren iz Ljubljane, 46 potnikov je bilo ranjenih, med njimi dva huje. Prikupne svetlolaske Urške Rednak ni bilo ne med žrtvami ne med ranjenimi. A tudi ne med preživelimi. Petletna Ljubljančanka je bila – pogrešana.
Edo Rednak v obupnih poskusih, da bi obvaroval svoje najbližje, Urške ni mogel zadržati v objemu in jo spraviti na sod, na katerega so se rešili preostali trije Rednakovi in tam počakali na prihod reševalcev, ki so jih nato spravili na kopno. Na ladji sicer ni bilo reševalnih jopičev, le manjši čoln.
Že na pomolu je Edo začel iskati pogrešano hčerko, v naslednjih dneh pa je ob obali pred Rovinjem potekala velika iskalna akcija, v kateri so morsko dno prečesali s posebnimi mrežami ob sodelovanju kar 243 potapljačev iz Rovinja, Pulja, Kopra in Trsta. Žal njihova prizadevanja niso obrodila sadov in po šestih dneh so akcijo končali, Urško Rednak pa uvrstili na seznam stalno pogrešanih.
Živa v Trstu?
Čeprav so na hrvaški policiji dvomili, da bi deklica lahko preživela brodolom, Urškina mama in oče nista opustila upanja. V dneh po tragičnem dogodku na morju je Edo zaman obredel vse tamkajšnje hotele, zdravstvene domove in bolnišnice. V pristanišču v Poreču je namreč neka Italijanka Zalki omenila, da je po brodolomu videla moškega, ki je nezavestno deklico, zavito v rjuho, odpeljal s čolnom v neznano. Rednakova sta šla po sledeh pripovedi, vendar nista izvedela nič novega. Prisluhnila sta tudi dvema radiostezistoma: medtem ko jima je italijanski bioenergetik dejal, da Urška po njegovem ni več živa, je bil buzetski prepričan, da je bila petletnica ugrabljena in da je v Italiji. Hrvaška policija je upoštevala namige o domnevni ugrabitvi, vendar je ti niso pripeljali do rezultatov.
V iskanje so se vključile tudi Slovenske novice, ki so v akciji Iščemo Urško Rednak pozvale udeležence in priče brodoloma, da bi z njihovo pomočjo sestavili kar se da verodostojno sliko okoliščin, v katerih je izginila mala Ljubljančanka. V uredništvu se je nabralo kar nekaj dokumentarnega gradiva, predvsem amaterskega foto- in videomateriala brodoloma, vendar na podlagi teh ni bilo mogoče sklepati, kaj se je zgodilo z deklico. Pomagati je želel tudi Gianni Lepre, režiser oddaje Kdo ga (jo) je videl na italijanski televizijski postaji RAI, predvsem pa niso izgubili upanja Rednakovi – ne nazadnje so jim izkušeni reševalci povedali, da bi punčko, če bi utonila, zagotovo našli –, javnost pa se je v naslednjih letih tragedije pred Crvenim otokom spomnila le še ob podobnih neurjih z zloveščo trombo ali pijavico, ki posamezne dele zahodne istrske obale doletijo skoraj vsako poletje.
Oktobra 2005, dobrih trinajst let po brodolomu, se je Slovenskim novicam oglasil moški iz Izole, češ da nekaj ve o pogrešani. Branko, kot se je predstavil, je slišal, da naj bi deklico iz vode pobral moški v oranžnem gumenjaku. Neka ženska naj bi mu pokazala ugrabitelja in Branko naj bi mu prišel na sled; trdil je, da gre za češkega državljana z imenom Peter. Zaposlen v popravljalnici gumijastih čolnov v Trstu naj bi na počitnice redno hodil v Istro, v Rovinj. In to naj bi počel še vsa leta po brodolomu turistične ladje. »Večkrat sem ga videl, ker tudi jaz hodim v Rovinj, nazadnje leta 2003,« je povedal Branko. »Z njim je bilo več otrok, deklet, in ena med njimi bi bila lahko Urška.« O svojih sumih je obvestil tudi policijo, ta primera še ni zaprla. Družina Rednak po vseh teh letih nikoli ni sprožila postopka, s katerim bi deklico Urško razglasili za mrtvo, zato je njeno ime še vedno na uradnem seznamu pogrešanih. Zbrisali bi ga šele, so povedali na policiji, ko bi jo našli. Živo ali mrtvo.
Med največje in najstarejše nepojasnjene skrivnosti spada izginotje 11-letne Maje Vojvoda iz leta 1986. Deklica je izginila 16. maja v večernih urah izpred stanovanjskega bloka v Kuzmičevi ulici za Bežigradom. Policija se je veliko ukvarjala s tem primerom, dosje je še vedno odprt. Obstaja zgolj domneva, da so jo ugrabili.