Brisač za bolnike ni, brišejo se s slinčki

MARIBOR – »Zdaj pa vas izzivam, gospod Pivec, ki ste prvi in odgovorni za vse, kar je povezano z UKC Maribor, in vso politično srenjo, polno predvolilnih obljub; še pred volitvami 'kupite' brisače in preostali material, da se bodo lahko bolniki počutili vsaj dostojanstveno. Nihče ne zahteva nič več kot človeški odnos, nikoli se ne ve, kdaj lahko bolezen doleti slehernega izmed nas. Hvala vsem, ki ste me podprli, skupaj smo močnejši, predvsem pa ne bomo tiho, takšne stvari se ne smejo dogajati nikjer,« je v svojem odprtemu pismu direktorju UKC Maribor, prim. doc. dr. Gregorju Pivcu, in mag. Alenki Bratušek v funkciji ministrice za zdravje RS pozvala Lidija Kavčič iz Maribora, ki se je 2. julija letos s svojim partnerjem Jožetom znašla na mariborski urgenci, tam pa doživela šok.

»Lahko umreš na hodniku, pa to nikogar ne bo ganilo!«

Tako je javno zapisala Lidija, ki se je odločila, da ne bo tiho, zato je za Slovenske novice povedala o svoji izkušnji, ki jo je delila tudi s prijatelji na družabnem omrežju. Zdaj se ji osebno javljajo številni ljudje s svojimi izkušnjami, s svojo bolečino in tudi strahom. Lidijin pogum jih je spodbudil, zahtevajo, da se stvari pride do dna, predvsem pa, kot pravi Lidija, »ne smemo molčati«.

Reševalec je trkal na vsa vrata

A pojdimo po vrsti. Vsakdo, ki je imel kdaj napad zaradi ledvičnih kamnov, ve, kako močne in hude bolečine spremljajo človeka v takih trenutkih. Enako je bilo z Lidijinim partnerjem, zato sta se nemudoma odpeljala na urgenco. »Potem ko so ga pregledali, je dobil protibolečinsko injekcijo, ki pa, žal, ni prijela. Napotili so ga v urološko ambulanto, tam pa mi je sestra v sprejemni pisarni pojasnila, da zdravnika ob 8.30 res še ni, zato je treba počakati.« Lidija je sestro opozorila, da se človek od silnih bolečin na hodniku zvija in naj mu vendarle pomagajo. Zgodilo se ni nič. Po 30 minutah čakanja Lidija ni mogla več prenesti pogleda na svojega partnerja, ki se je sesuval pred vrati.

»Vnovič sem stopila k sprejemnemu pultu in zahtevala, naj mu, za božjo voljo, nekdo pomaga. Medtem je k njemu stopil reševalec, ki je šel po naključju mimo, in se ga je prizor dotaknil. Trkal je na vsa vrata, ki pa so bila zaklenjena,« se spominja Lidija in nadaljuje: »Po telefonskem posvetu z zdravnikom, ki ga še vedno ni bilo v ambulanti, je sestra mojemu partnerju vbrizgala še drugo injekcijo proti bolečinam. Bolečine so potem res popustile in z napotnico sva se odpravila na rentgen. A kakor hitro se je postavil na noge, ga je spet začelo boleti. Nekako sva prilezla od rentgena nazaj in spet čakala. Končno je ob pol enajstih prišel do zdravnika, ki je bil za čudež božji zelo prijazen. Ker ni nič umirilo neznosne bolečine, se je zdravnik odločil, da bo Jože ostal v bolnišnici.«

Prenatrpane sobe in prazni oddelki

Napotili so ju v 13. nadstropje, kjer sta se znašla na oddelku v popolni temi, ni bilo ne sester, ne zdravnikov, ne pacientov. Telefon je nenehoma zvonil v prazno. Po desetih minutah se je prikazal zdravnik, ki je po naključju prišel po stopnicah. »Ugotovili smo, da so naju napačno napotili, da bi morala nadstropje višje. Po vnovičnem čakanju je prišla starejša sestra in nama povedala, da je postelja pripravljena,« pripoveduje Lidija o trenutku, ko jo je »skoraj kap«, kot pravi. Ko sta namreč vstopila v sobo, sta na vsaki strani zagledala tri zasedene postelje, partnerjevo pa so potisnili na sredino. »Najprej sem vprašala, ali je to šala, spodaj je ves oddelek prazen, on pa bo ležal na improvizirani postelji v prenatrpani sobi. Sledil je sestrin arogantni odgovor: »Kaj, naj ga damo dol? Tam ni nikogar!« pove Lidija, ki ji je takrat zavrela kri. Še bolne živali so lepše nameščene, si je mislila ter odločno povedala, da bo o tem obvestila javnost.

Trajalo je še več ur in po dodatni terapiji se je bolečina le umirila. Pa tudi sobo je dobil, kakršno se za človeka spodobi. Lidija ni jezne narave, ne pričakuje, da jo bodo nosili po rokah, razume delo sester, vendarle ne more mimo dogodka na urgenci in pozneje na oddelku: »Urgenca res ni prostor, kamor pride človek na uro gledat. Gre za osnovni človeški odnos. Konec koncev plačujemo osnovno, dodatno zavarovanje, menda se bo le našel nekdo, ki bo človeku, ki trpi, dal injekcijo. Leta in leta plačuje v zdravstveno blagajno, ko enkrat potrebuje pomoč, pa tole.«

A dneva še ni bilo konec. Proti večeru so se bolečine umirile in Jože se je po napornem dnevu želel oprhati. Prosil je za brisačo, a dobil odgovor, da jih pač nimajo. Ko je vztrajal, mu je sestra prinesla slinček. »Saj se šalite!« je rekel Jože in dobil odgovor: »Saj je iz enakega materiala kot brisača.« Pomislil je na svojo Lidijo, ki mu tega niti verjela ne bi, zato je s svojim mobilnim telefonom slinček fotografiral.

Kdo se dela norca?

»Kdo se dela norca iz nas, v kakšni državi živimo?« se sprašuje Lidija Kavčič, ki kljub vsemu ne pozabi omeniti, da je pri mlajših sestrah opazila mnogo več elana in da nikakor ne gre črniti vseh po vrsti: »Kljub velikemu razočaranju moram posebej omeniti zdravnika, ki je zdravil mojega partnerja. Bil je zelo korekten in človeški. Prosim, ostanite takšni še naprej!« Tako pravi Lidija, ki na vprašanje o tem, kdo je bil ta zdravnik, odgovori dr. med. Gregor Hlebič, zdravnik, ki ga po njenih besedah sistem še ni pokvaril.

Lidija je zgodbo, kot smo zapisali na začetku, objavila na svojem profilu na facebooku in odzivi so bili neverjetni. Ljudje so zgodbo delili prijateljem in opisali še svoje izkušnje. »Žal odnosov ne bomo spremenili, a če dosežemo, da bodo ljudje na oddelkih imeli vsaj brisače, smo zmagali,« pristavi Lidija.