LJUBLJANA – Šok, jeza, krivda, žalost, nemoč, obup – vse to so povsem običajni občutki, ki jih ljudje doživljajo ob smrti bližnjega. Naše dojemanje tega končnega dogodka v življenju vsakega bitja je seveda odvisno tudi od tega, v kakšnih okoliščinah in v kakšni starosti je oseba preminila. Bistvena razlika je denimo med smrtjo starejšega človeka, čigar izpolnjeno, zrelo življenje se tako rekoč povsem naravno izteče, in nenadno izgubo mlade osebe zaradi tragične nesreče ali akutne bolezni. Poglavje zase pa je smrt otrok v dobesedno najzgodnejšem obdobju – kadar gre za izgubo med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Tudi dandanes se v slovenski družbi o smrti še vedno nerado govori, v naši kulturi je očitno ta tema še vedno tabu.
»Saj pa ne more biti tako težko, če je bil pa otrok star komaj nekaj dni,« so dejansko izrečene besede materi, ki je izgubila dete. Kot da ne bi bil izgovarjevalec teh besed zmožen empatije ... Kot da bi bilo tako težko razumeti silnost iskrenega hrepenenja po darovanju in nadaljevanju življenja iz same ljubezni še pred spočetjem, kaj šele po tem, ko se otročiček končno kakor ptiček vgnezdi v maminem telesu in zaživi z njo, da bo lahko nekoč tudi ob njej in nazadnje še stran od nje ... Kako naj to ne bo težko, če se pravljica neha, ko se je pa ravnokar začela ...
Svojega otroka je mamica vzljubila že med nosečnostjo, ga poimenovala, ga v mislih pestovala, ljudje pa brezbrižno rečejo, naj ga pozabi, saj tako in tako ni dolgo trajalo. Vendar drugih ne moremo spremeniti, lahko pa poskrbimo zase in za to, kar potrebujemo. Včasih strti starši potrebuje le sočutno besedo ... Če jim jo nameni sogovornik s podobno izkušnjo, je morda tolažba še učinkovitejša, saj razume, kako težka preizkušnja je za njimi in to, da je za odžalovanje tako velike izgube potreben čas.
Hčerkico izgubila šesti dan po porodu
Petra Urek, ustanoviteljica društva Solzice, je leta 2001 izgubila hčerkico Brino. »Šesti dan po rojstvu je umrla med operacijo srčka,« nam pove. Ob tragični izgubi se ji je zdelo, da je ostala sama, nikjer namreč ni bilo nikogar, ki bi se s to problematiko v slovenskem prostoru sploh ukvarjal. V današnji družbi je namreč smrt še vedno tabu, smrt na začetku življenja pa še toliko bolj. Iskala je literaturo na to temo, vendar je v knjižnicah ni našla. Nato je na internetu izbrskala spletno stran nekega društva v Ameriki, ki je združevalo ljudi s starševsko usodo, podobno njeni. Povezala se je s člani, nato pa začela z njimi tudi sodelovati. Druženje s starši s podobnimi izkušnjami ji je zelo koristilo.
V Sloveniji je začela iskati ljudi, ki bi ji pomagali in odprli to temo tudi pri nas. Spoznala je mamo iz Maribora, ki je imela podobno izkušnjo, in z njo navezala tesnejše stike. Lotili sta se pisanja knjige in pritegnili k delu še dve sodelavki. Sad njihovega prizadevanja je knjiga štirih avtoric – Prazna zibka, strto srce. »Naredili smo velik korak naprej. Tudi družba že lažje sprejema in dovoljuje žalovanje pri tako majhnih otrocih, čeprav še vedno vse prevečkrat slišimo: 'Joj, saj to pa ni bilo še nič, to pa res ne boš žalovala, počakaj tri mesece in boš spet zanosila in imela drugega otroka'. Vendar to ne gre tako. Za žalujoče starše je še vedno najtežje soočanje z družbo, ki jih ignorira. Žalujoči starši tako majhnih otrok se morajo najprej boriti – neverjetno! – za priznavanje obstoja otroka, tako rekoč za dokazovanje, da je otrok res živel. Če otroka ne poimenujejo, če se ne poslovijo od njega, je tudi žalovanje oteženo oziroma se to lahko razvije v pravo poporodno depresijo.«
Hitenje v novo nosečnost prav tako ni pravi način, s katerim bi starši odžalovali svojo žalost. »Ko pride drugi otrok, spoznajo, da jim ni uspelo preboleti žalosti, ko je bil čas za to,« pravi Urekova. V društvu se zavzemajo za to, da bi imeli starši možnost umrlega otroka še zadnjič pogledati, se od njega posloviti, si narediti spomine, ga poimenovati – in pokopati. To je staršem priznanje, da so imeli otroka. »Ne boste verjeli, koliko pomeni rojstni list in navsezadnje tudi mrliški list. Zelo težko je žalovati brez tega ... Jaz poznam ta slovesa in vam lahko povem, da gre za čisto prave otroke, z rokicami, nogicami, noskom in ušeski. Še nobeden od staršev ni prišel nazaj in rekel, da obžaluje takšen način slovesa,« razlaga ustanoviteljica društva, ki je velikokrat prisotna pri porodih mrtvorojenčkov, ko se za to, da otroček ni preživel, že ve.
Če ne bi bilo šoka, bi se sesuli
»Najprej, ko izvemo, da nam je otrok umrl, pride šok, in to je pravzaprav dobrodošlo. Jaz vedno rečem, da pozdravimo ta šok, ker bi se drugače sesuli v naslednji minuti, namesto tega pa kar utonemo v to stanje,« pravi Urekova, pri čemer poudarja pomembnost strokovnega osebja, ki je v teh trenutkih ob porodnici in dejansko razmišlja namesto nje. »Takrat starši namreč slepo verjamejo vse, kar jim rečejo, podpišejo vse in se strinjajo z vsem ...«
Starši se morajo že v prvi uri po smrti otroka odločiti, ali ga bodo pokopali oziroma kako ga bodo pokopali, kar je v tistih trenutkih izjemno težavno in naporno. Nekateri starši že takoj na začetku potrebujejo tudi fotografije otroka, da jim to omogoči in olajša žalovanje, drugi pa fotografij tudi več mesecev nočejo niti pogledati. Dolžina žalovanja je odvisna tudi od starosti otroka ob smrti, običajno pa traja okoli enega leta. Smrt otroka je velika preizkušnja tudi za oba partnerja. Velikokrat se morata prav na novo sestaviti, se na novo spoznati (vsak sebe in drug drugega), spremeniti pogled na svet ... Tudi krog prijateljev se lahko takrat zelo zoža. Veliko stvari se obrne na glavo, ta bridka izkušnja pa človeka vsekakor spremeni in zaznamuje.
»Če že prej ni bilo zaupanja in komunikacije med partnerjema, utegne biti tovrstna izkušnja pretežko breme. Velikokrat se partnerja postavita na dva bregova. Svetujemo jima, da se spoštujeta in da se pogovarjata.« Očetje običajno žalost prej premagajo, pri mamicah pa na proces žalovanja vplivajo tudi hormoni, zato potrebujejo več časa.
15. oktober, dan spomina na umrle otroke
Z društvom Solzice se lahko zainteresirani seznanijo na njihovem facebooku in na njihovi spletni strani. Starši lahko podporo najdejo tudi na forumih, kjer se lahko povežejo z drugimi. V nekaterih porodnišnicah in ginekoloških ambulantah so na voljo zgibanke o društvu.
15. oktober je dan spomina na otroke, ki so umrli med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu, ob tej priložnosti pa v društvu Solzice organizirajo srečanja v parkih. Ob 17. uri se bo v mestih Ljubljana, Maribor, Celje in Postojna začel kratek kulturni program, nato pa bodo starši v nebo spustili balone, na katere bodo napisali posvetila. Ob 19. uri sledi prižiganje svečk na okenskih policah v spomin na otročiče, ki so svet zapustili mnogo prezgodaj, vendar niso in nikoli ne bodo pozabljeni.
