Dvajset let. Dvajset let od prvega poslanega esemesa na svetu, 20 let Slovenci in Slovenke volimo poslance v državni zbor. Ob častitljivem jubileju med njimi ni zaznati pretiranega veselja, še manj so navdušeni volivci. Politika še nikoli ni bila tako zaničevana, politiki še nikoli tako osovraženi. Ljudje, ki smo jih izvolili v državni zbor in občinske svete, so v krizi postali krivci skoraj za vse, kar gre narobe.
Nekoč ni bilo tako. Volilna udeležba je bila 6. decembra 1992 kar 85,6-odstotna, nedeljskega drugega kroga predsedniških volitev se je udeležila manj kot polovica teh volivcev. Dr. Janez Drnovšek je tedaj sestavil vlado z zmagovalko LDS, a tudi z SKD, ZLSD in SDSS. Neverjetna kombinacija, če gledamo z današnjimi očmi razklanega političnega telesa.
Hvalica ne hvali
»Če je pred leti 70 odstotkov ljudi verjelo politiki, je zdaj obratno,« je prepričan Ivo Hvalica, poslanec od leta 1992 do 2000., ki je za govorniškim odrom prebil precej časa. Ujeli smo ga minuto zatem, ko se je vrnil domov s Škabrijela nad Solkanom. »Sedem let se že skoraj vsak dan povzpnem na hrib, kjer je med prvo svetovno vojno padlo 42.000 vojakov. Odkar so me politično umorili – obsodili za besede, izrečene v parlamentu –, sem se zazrl višje, k bogu. Takrat sem vzel pot pod noge...«
| Odvetnik, minister, varnostnik Ingo Paš je v prvi demokratično izvoljeni vladi vodil ministrstvo za turizem. Po padcu vlade je lahko prejel največ šest mesečnih nadomestil plač. »Pred imenovanjem v vlado sem bil dolgo časa odvetnik, vendar sem moral po takrat veljavni ureditvi ob nastopu funkcije ministra odjaviti to dejavnost. Tako sem bil pred odločitvijo, ali naj se ponovno začnem ukvarjati z odvetništvom ali naj poiščem možnosti v gospodarstvu. Možnost, da se vrnem v odvetniško dejavnost, sem opustil (čeprav je bila moja rodbina večinoma odvetniška), in danes sem prepričan, da sem ravnal pravilno. Politična stranka, katere član sem bil takrat, mi je sicer poskušala pomagati, vendar sem hitro ugotovil, da se moram sam postaviti na noge.« Ingo Paš, ki si je spremenil ime – zdaj je Ingo Falk Pasch Wallersberg –, se je posvetil gospodarski zbornični ureditvi, 1993. je sodeloval pri ustanovitvi zbornice na področju zasebnega varovanja, ki jo je vodil do upokojitve leta 2010. |
Po drugem poslanskem mandatu je šel v pokoj. Ni imel težav z iskanjem službe in ni bil osovražen. »Nasprotno, ljudje so vse bolj dojemali moje delovanje kot tehnologijo, ne ideologijo. Lahko rečem, da sem v spoštovanju doživel dodano vrednost.« Prepričan je, da se je sedanje nezadovoljstvo množic sprožilo, ker je parlamentarno demokracijo zamenjala strankokracija z liderji na čelu. »Čudim se, da analitiki tega niso spoznali, ljudje pa so se predolgo pustili vleči za nos. Res pa je, da politike nismo znali približati ljudem. Ne vem, kaj bo iz tega, menim pa, da Slovenija v teh razmerah potrebuje tehnično vlado,« je kritičen 76-letni Hvalica, ki ga kot funkcionarja Društva poslancev 90 boli odnos do poslancev. Njihovo delo je razvrednoteno, krčenje pravic in slabšanje statusa pa škodi demokratičnosti družbe. »Kdo bo pa še hotel v poslanske klopi?! Le poslanec, ki je samostojen, neodvisen, je lahko odkrit,« se priduša nekdanji poslanec. In najbrž ima kar prav.
Gros od banan do propada
Prav tako v penziji in nikakor ne umirjen je tudi Kranjčan, dipl. ing. strojništva Vitomir Gros. Oče šestih otrok in predsednik Socialne liberalne stranke se je s svojim vedenjem zapisal v zgodovino slovenskega parlamentarizma in Mestne občine Kranj. Pred desetimi leti je kot svetnik MO Kranj izplaval iz političnih vod, v katere je zabredel 1987, ko je postal predsednik obrtnega združenja v Kranju. Nekaj mesecev pozneje se je združenje preimenovalo v Liberalno stranko. Izvoljen je bil v zbor občin, ljudje so ga izvolili za župana Kranja.
»Bili smo bogata občina. Edina, ki do konca mojega županovanja ni doživela stečajnega plazu. Kar 119 direktorjev sem prijavil družbeni pravobranilki samoupravljanja, zato so se bali in se niso upali krasti. Vsa lumparska privatizacija je zato zastala. V parlamentu sem bil en mandat, zato za današnje stanje ne prevzemam nobene odgovornosti.« Dva mandata je bil župan, enega svetnik, še vedno je predsednik Socialne liberalne stranke. Ko bo prišel čas, bo spet zaživela.
| Poslanci v stiski Od oktobra 2008 deluje Društvo poslancev 90, prostovoljno združenje trenutnih in bivših poslancev, delegatov Skupščine RS, izvoljenih na volitvah leta 1990, in bivših poslancev Evropskega parlamenta. Članov je 260, približno dobra polovica vseh, pove Nada Skuk, nekdanja poslanka SLS, zdaj zaposlena v državnem zboru. »Moje znanje ni šlo v nič,« zadovoljno doda ob pogovoru o težavah poslancev po izteku mandata. O tem neradi govorijo, pravi, zato jim težko pomagajo, četudi bi hoteli. »Naredili smo anketo, a smo od 300 poslanih dobili le 60 izpolnjenih.« Približno deset odstotkov jih je priznalo, da imajo eksistenčne težave. Sicer pa o težavah svojih nekdanjih vojščakov malo (po)vedo tudi stranke. Na naša vprašanja so odgovorili le iz Zaresa, LDS, Desusa in SDS. Če smo prav razumeli, se z nepolitičnimi tegobami svojega članstva ne ukvarjajo. |
»Mislili smo, da ta čas že prihaja, a vse kaže, da bo morala Slovenija najprej skozi pepel. Totalen propad. Poglejte, kako komunisti zganjajo anarhijo po Sloveniji. To, kar delajo s Kanglerjem, je nespodobno. Z mano so delali isto, spravili so me v deset kazenskih postopkov, a nobenega nisem izgubil.«
Kot poslanec in kot župan ni imel plače. »V času Demosa smo javno obljubili, da bomo delali zastonj. Na koncu sem zastonj delal le še jaz. Bil sem edini, ki so me vlačili po časopisih, češ da imam poslansko penzijo. Nimam je, imam obrtniško. Zato je prav, da sem jim takrat, ko so za predsednika vlade predlagali Voljča, prinesel banane. Da se bodo še dolgo spominjali, kako so iz naše lepe domovine naredili banana republiko. Ta kandidat je prišel v svetovno banko po delegatski in ne strokovni poti. Nihče od mojih sorodnikov vseh 60 let ni bil nikamor delegiran. Vsi so samo delali. Pa vse so jim pobrali. In o tem bom napisal knjigo. Z imeni in priimki!« pribije 70-letni Gros.
Leko na sončni upravi
Nekdanji poslanec, profesor, slavist in novinar Aleš Gulič - Leko iz Trbovelj še ni v penziji, ampak na zavodu, na sončni upravi, kot sam pravi. O tem, kako je doživel konec kariere poklicnega politika, pravi: »A da bi malo jamral? Ne bom. Tega nisem doživel kot konec, ampak kot nihaj v življenju do naslednjih volitev, še vedno sem aktiven in še nekaj časa mislim biti. Formalno sem pač iskalec zaposlitve.«
Medtem ko čaka na službo, dela marsikaj: pomaga v dobrodelnih organizacijah, lektorira, tudi kaj napiše, sodeluje na okroglih mizah, je član svetov nekaj zavodov. Prizna, da mu je politika pri iskanju zaposlitve prej cokla kot prednost. »Pritisk okolja se prenaša na potencialne delodajalce, tako je ene najbrž res strah zaposliti bivše poslance, drugi pa imajo radi mir in jim je strah le izgovor,« razmišlja član LDS, pod Pahorjevo vladavino direktor urada za verske skupnosti.
Prijavljen je na zavodu za zaposlovanje, opravil je okoli sto pogovorov za službo. Zaman. »Moram reči, da noben odgovor ni bil toliko inovativen, da bi bil vreden objave avtorja. Denimo: 'Leko, zdaj nikogar ne zaposlujemo, tudi jaz imam težave, saj veš, da komaj čakajo, da kaj naredim ... Saj se boš znašel, s tvojim znanjem pa res ne boš imel težav, pojdi k onemu ... A še nimaš za pokoj, pojdi no, potem bova že kaj ... Te drugi teden pokličem ... Popoldne pridi, saj veš ... Po dopustih …« naniza zavrnitve 58-letnik, ki je pred 20 leti kot radijski urednik prvi uvedel verske oddaje v slovenskem prostoru. Deli usodo približno 120.000 brezposelnih v Sloveniji. »Sem dajal prošnje na razpise, ampak odgovorov ni bilo, z izjemo enega. Preden sem postal politik, sem bil novinar, urednik in lektor, še prej učitelj. Očitno so to poklici, v katere se v Sloveniji ne smeš ali ne moreš vrniti.«
Nikoli več!
Medtem ko bi Leko kljub vsemu še rad kdaj gulil poslanske klopi, Sašo Lap, denimo, nekdanji poslanec Slovenske nacionalne stranke (SNS), o vrnitvi v aktivno politiko ne razmišlja. »Ta življenjski slog ni zame, čeprav še vedno aktivno spremljam politično življenje,« je odločen 59-letni Gorenjec. Najbrž tudi zato, ker se je po končanem poslanskem mandatu težko znova vključil v normalno življenje. Zdaj službo ima – na finančnem ministrstvu. »Politična kariera je močan pečat, ki me še vedno spremlja, še posebno moje tri otroke. Teoretično pa je lahko ta kariera tudi prednost – če ti po koncu pomagajo strici in tete iz ozadja.«
Avstrijski poslanec za 14 plač |
