Brežice in Trebnje v bitki za oskrbo živali

KRŠKO – Društvo za zaščito živali Posavje (DZZŽP) ne skriva razočaranja nad odločitvijo Občine Krško o podelitvi koncesije za najem boksov in oskrbe zapuščenih živali, najdenih na njenem območju, trebanjskemu zavetišču Meli in napoveduje: »Pa ne bo ostalo samo pri tem, da smo šokirani. Prihodnjo sredo, 15. januarja, bomo proti takšni odločitvi protestirali pred občinsko stavbo, zbiramo pa tudi podpise podpore naši spletni peticiji.«

Humanost ima ceno

Ko so Posavci pred šestimi leti ustanavljali društvo, so stremeli k izgradnji lastnega zavetišča, a jim ni uspelo. So se pa tem bolj razveselili zavetišča, ki ga je pred letom odprla Veterinarska bolnica Brežice, in začeli zgledno sodelovati: »Zavetišče Brežice je eno od redkih v Sloveniji, ki živali ne evtanazira. Prav zaradi zdrave vizije si je pridobilo številne prostovoljce in donacije, posvojitelji živali pa prihajajo ne le iz Posavja, temveč iz vse Slovenije. Do 15. novembra je bilo oskrbljenih in posvojenih kar 123 psov ter 264 mačk, od tega 76 psov in 104 mačke iz krške občine. Pravkar poteka tudi subvencionirana akcija kastracij in sterilizacij lastniških mačk v sodelovanju z Občino Brežice, ki bo trajala do srede februarja.«
V pričakovanju nadaljnjih uspehov v novem letu pa je člane društva kot strela z jasnega pretresla odločitev Občine Krško, da koncesije za leto 2014 ne dodeli brežiškemu, ampak trebanjskemu zavetišču Meli.

DZZŽP je ogorčeno: »Zopet je prevladal denar! Z izborom cenejšega, ne pa tudi bolj humanega ponudnika so na Občini Krško pokazali svojo ignoranco, svoje nepoznavanje resničnih okoliščin.«

Ker se društvo počuti nemočno, poziva vsa slovenska društva proti mučenju živali in vse posameznike, ljubitelje živali, k skupnemu protestnemu shodu: »Poskušali bomo pokazati, kakšno škodo je Občina Krško storila z napačnim izborom in ignorantskim odnosom do reševanja živali.«

Proti usmrtitvam

Podrobneje je srž nesoglasij razložila Dona Gomilšek, ena izmed aktivnejših društvenic: »Ker se zavzemamo za dobro živali, odločno nasprotujemo evtanazijam, ki so v zavetiščih zakonsko sicer dovoljene po 30. dnevu od sprejema. Prav brežiško zavetišče je lahko zgled, saj živali ne evtanazira, če ni nujno zaradi zdravstvenih razlogov. Zato bi tudi od Občine pričakovali, da nam bo prisluhnila, ne pa da slepo vidi le najcenejšo možnost.«

V brežiškem zavetišču, je pojasnila, živali po prvem mesecu ne evtanazirajo, ampak jih imajo, vse dokler jim ne najdejo lastnika.

Zakaj marsikje po preteku meseca neoddane živali usmrtijo, je razložila: »Toliko časa občine za žival plačujejo oskrbo, hrano in veterinarske preglede. Potem pa se zavetišče samo odloča, ali bo živali z oglaševanjem še iskalo novi dom ali pa jo bo evtanaziralo. Dejansko pes po 30 dneh postane strošek zavetišča. Kjer je denar edino ali vsaj prevladujoče merilo, se mnogo zavetišč stroškom izogne z usmrtitvijo živali.«

Žal za potencialne lastnike niso vse enako zanimive: »Največje povpraševanje je po majhnih ljubkih kužkih, medtem ko večji in starejši težje najdejo lastnika. Da pravi lastnik v oglasu najde pravega psa, je pogosto potrebnih več kot 30 dni. Zato smo toliko bolj šokirani zaradi odločitve Občine Krško za Meli, ki sicer deluje po zakonih – pa vendar se mi kot društvo ne strinjamo z njihovo prakso, da po 30 dneh že evtanazirajo. Obstajajo javno dostopni statistični podatki, da so v nekem obdobju v Meliju evtanazirali več kot polovico sprejetih živali, za novejše podatke pa smo zaprosili prav Občino Krško, naj jih priskrbi in obelodani.«

Na drugem bregu

Dušan Hajdinjak, vodja zavetišča Meli, očitke odločno zavrača: »Naše zavetišče deluje vse od leta 2003 z veljavno koncesijo ministrstva za kmetijstvo. Bili smo četrto registrirano zavetišče v Sloveniji. Med drugim smo opravljali koncesijsko dejavnost na letni ravni za Občino Krško vse od leta 2006 do lani, ko je za eno leto naloge oskrbe opravljalo brežiško zavetišče.«

Opozoril je: »Zanimiv je podatek, da se je v tem letu oskrba zapuščenih živali na območju Občine Krško podvojila, predvsem mačk, v kar se ne spuščamo – razpolagamo pa z določenimi podatki, ki za lani kažejo tudi na zlorabo javnih financ navedene občine.«

Z DZZŽP se je že srečal pred sodnikom: »Leta 2008 smo bili primorani podati kazenske ovadbe za podobne izjave o nehumanem delu v zavetišču Meli, še več, določena skupina občanov in občank je celo izjavljala, da mučimo živali ipd. Lani se je sojenje končalo z opravičilom navedenih ljudi na sodišču in plačilom določene gotovinske vsote na račun zavetišča.«

Pa še se bo, napoveduje Hajdinjak: »Zaradi zdajšnjih izjav o nehumanosti v našem zavetišču bomo vsekakor podali kazenske ovadbe, saj določene ukrepe že peljemo, in sicer zbiranje člankov in zapisov, v katerih je DZZŽ Posavje blatilo naše delo in poslanstvo.«

Evtanazije so po Hajdinjakovem mnenju sestavni del opravil vsakega zavetišča: »Tako smo lani opravili devet evtanazij psov po odločbi Vursa zaradi agresivnosti, zaradi poškodb smo jih morali evtanazirati šest, zaradi starosti pa 11. Zaradi neoddaje, hvala bogu, ni bilo evtanazij. Sicer je pa vsak pes, ki je več kot 30 dni v zavetišču, ravno toliko naš kot od vsakega državljana v tej državi. Čeprav se psov do 30. dne odda bore malo, naše zavetišče ne prosjači za hrano po raznih hipermarketih in stojnicah, ampak krijemo stroške oskrbe nad 30 dni iz lastnih sredstev, in to ne s hrano nizkocenovnega razreda kot nekateri drugi.«

Sklenil je: »Čeprav pogodba z Občino Krško še ni podpisana in bi moral do podpisa z nami za oskrbo skrbeti bivši koncesionar v skladu s staro pogodbo, smo 4. januarja že morali odloviti psa v naselju Kalce Naklo, ki je bil povrhu še poškodovan in za katerega ne moremo pričakovati plačila. Kdo je human ali nehuman, naj ocenijo bralci sami, menim pa, da povoženega psa nikakor ni humano pustiti, da umira v obcestnem jarku na obroke, kar pa je določenim, kot kaže, zaradi porušenega ega vseeno.«