KOPER – Sveži podatki Statističnega urada RS (v nadaljevanju Surs) med drugim naštejejo tudi 59 naselij brez prebivalcev. Za Brežec pri Podgorju v občini Koper navedejo, da je imel 1. januarja 2015 še dva prebivalca, letos pa nobenega več. Podrobnejši vpogled k Sursu je še razkril, da sta bila oba moška. Leto poprej so na Brežcu živeli celo trije moški, leta 2012 eden, leta 2013 nobeden. Sta se lanska prebivalca odselila, odšla v dom ostarelih, nemara celo umrla? In kako to, da izginja vasica celo v – s poudarkom mestni – občini Koper, kjer so celinski prebivalci za parcelo s pogledom na širno slovensko morje pripravljeni krepko preplačati sleherni kvadratni meter? Resda se Brežec po Sursovih podatkih razprostira na komaj kvadratnem klilometru površine – ampak prevedite jih v evre, pa boste hitro dojeli, za kolikšno bogastvo gre.
Dolga pot v neznano
Da se z Brežca odstira pogled na morje, na slovensko in hrvaško Istro, kot z orlovskega gnezda pa predvsem na Rižansko dolino, smo se med kratkim obiskom prepričali sami. Orel sicer ni bil, zagotovo pa ptica ujeda, ki je elegantno krožila nad vasico, ugnezdeno tik pod skalami. Ampak odkriti pot, ker nismo ptice, do Brežca pa ni preprosto. Spletni iskalniki so nas usmerjali iz Petrinj, ki leže ob stari cesti med Kozino in Črnim Kalom, čez Praproče. Slutili smo pravilni odcep, a ker je brez kažipota, smo raje preverili še pri domačinih, ki so se pred pripeko hladili na pokritem balkonu. Kot smo pričakovali, so pokazali na ozko asfaltirano pot pod ljubko cerkvico vrh skale. Naprej v Prapročah smo komaj odkrili živo dušo. Prijazna domačinka nas je usmerila mimo pokopališča v breg: »Kar mimo tiste hiške pejte, ma samo cesta je bolj taku-taku.« Bolje bi bilo peš, je svetovala, a ko je videla našega terenca na štirikolesni pogon, je popustila: »Pot je slaba, ampak dovolj široka in označena.«
Podkovani s podatkom državne statistike smo Prapročanko še povprašali, ali kaj ve o usodi tistih dveh lanskih moških na Brežcu. Odvrnila je, da prvič sliši o njiju: »Na Brežcu že dolgo ne stanuje nobeden, prihaja pa še kar redno nekdo iz Lokve, ki je hišo podedoval.«
Pot je res bogpomagaj. Že v dvomih, ali sploh kam pelje, smo se po pomoč zatekli k satelitski navigaciji. Ah, izkazalo se je znova, kar smo sicer vedeli že od prej, da v odročnih krajih ni zanesljiva. Misleč, da smo že izgubljeni, smo se, ker obrniti ni bilo kje, plazili čez megalomanske luknje v makadamu in si ob prvih žicah električnega pastirja oddahnili, da se bližamo civilizaciji. Skozi kamniti usek smo zapeljali pod Kraški rob in upali na Brežec za ovinkom. Kmalu so se res prikazale hišne strehe. Veselje je ugasnilo ob krajevni tabli – Podpeč! Tudi tam se je domačin hladil na prepišni terasi. Potolažil nas je: »Za zadnjimi hišami je kmalu kažipot za Brežec, kar v hrib! Pa previdno čez železniški prehod brez ramp ob nepreglednem skalnem useku.«
Spodaj zapornica, zgoraj vrata
Tudi Podpečan je potrdil, da na Brežcu že desetletja ni nobenega stalnega prebivalca, da le nekateri potomci prihajajo na vikende. Skrbelo nas je, da ne bomo do tja zatavali, pa nas je dobrohotno potolažil: »Ne morete se izgubiti!« Res nas je potroštal, a ne za dolgo, le do prvega razpotja. Kam ubrati? Menda nam je svetoval angel varuh, saj smo si po ubrani oddahnili čez slab kilometer – ob tabli z napisom Brežec.
Da smo prispeli na ozemlje pod posebnim režimom, nas je že pred tablo opozorila železna zapornica. Še delujoča, a na srečo ne postavljena čez cesto. Po že zelo zbledelih barvah je mogoče slutiti, da je bila nekoč vojaška. Bogve, kakšna je njena zgodovina. Je kdaj tod strašila JLA? Vojska zagotovo, a že pred mnogo stoletji, ko je Kraški rob razmejeval oblasti dunajskega cesarja in beneškega doža.
Za zapornico se nam pod strmimi pečinami v vsej prelesti odstre idilična vasica. S hupanjem želimo priklicati živega človeka, če je med hišami. Pa ga ni. Med obhodom s spoštljivim odobravanjem razkrivamo, da so hiše večinoma kar dobro vzdrževane, prav tako poti med njimi. Namesto skozi pričakovano goščavo se sprehodimo skozi lepo vzdrževano naselje. Na spodnjem koncu naletimo na potki celo na sveže pokošeno travo. Morda jo je kosec odrezal še to jutro, najdlje prejšnji dan.
Sicer pa vas ždi v resnično božjem miru, ki ga še povzdiguje cvrkutanje ptic. Nobene domače živali ne srečamo, še za čebelice je bilo presamotno, da so odvršele iz čebelnjaka za vasjo. Vasico obdaja krožna pot, ki se zgoraj odcepi pod pečine. In tudi tam so zaporna vrata. Kdaj in kdo se je trudil, da bi Brežec zapiral, in pred kom? Deluje absurdno in simbolno obenem, kot bi nekdo hotel zajeziti beg prebivalcev v svet. Premlevaje to in druga vprašanja, ki jih ni komu zastaviti, smo se vrnili na asfaltno cesto Rakitovec–Podpeč ter se po bregu spustili v Rižansko dolino.
| Podobno v Zanigradu Ljudje naj bi se zatekli pod skalne previse Kraškega roba zaradi varnosti in pred močno burjo. Začetki Brežca naj bi segali v 17. stoletje. Leta 1900 je štel 32 prebivalcev, leta 1931 še 26, leta 1961 še samo 6. Leta 1971 sta ostala še dva stalna prebivalca, leta 1981 samo še zadnji. Odtlej stalnih prebivalcev na Brežcu ni več, ima pa hišne številke in lahko da je kdo prijavljal bivanje občasno. Na Mestni občini Koper so povedali: »Gor že vrsto let ne živi nihče, so si pa nekateri potomci domačinov uredili vikende. Tačas naj bi občasno prihajali gospod iz Sežane, drugi gospod iz Švice in gospa iz Izole. Pred leti je stekla pobuda za elektrifikacijo, občina je pridobila projekt, ustavilo pa se je, ker bi elektrovod moral čez zemljišča agrarne skupnosti. Vodovoda tudi ni, pomagajo si z lovljenjem kapnice. Cesto vzdržujeta občina in krajevna skupnost Podgorje. Sicer pa Brežec ni edina takšna vas v naši občini, podobno je z Zanigradom.« Za zadnjimi hišami je kmalu kažipot za Brežec, kar v hrib! Pa previdno čez železniški prehod brez ramp. |
