NOVO MESTO – Hiše podgorske vasice Sela pri Zajčjem Vrhu so nanizane med skrbno urejenimi vinogradi na 340 metrih nadmorske višine ob glavni slemenski cesti, posamezne tudi ob dovoznih poteh. Naselje spada v krajevno skupnost Dolž in mestno občino Novo mesto. Ni ga med nekaj več kot 50 vaščani, ki se ga ne bi dotaknila novica, da je v soboto v novomeški bolnišnici zaradi odpovedi srca umrla 39-letna nekdanja sokrajanka Fani Eršte. Veljala je za brezdomko, čeprav se Seljani ne strinjajo: »Pravila je že, da je brezdomka, v resnici pa ni bila, saj ji je župan Alojz Muhič priskrbel občinsko garsonjero v bližini Pionirjevega samskega doma na Bršljinu. Kje živeti, je torej imela. Če pa je bila brezdomka, ker je to vzela za svoj način življenja, je pa sama kriva. To je treba pošteno povedati.«
Puntarska duša
Fani je prepotovala veliko Slovenije, največ na avtoštop. Navadno je voznike še nažicala za nekaj evrov, da je imela za hrano. Lahko bi rekli, da je tako v brezdomskih strategijah našla svojo nišo. Podobno kot jo je našla lani 1. avgusta za svojo javno prepoznavnost z napovedjo kandidature na predsedniških volitvah. Predstavila se je, kot da živi v Ljubljani, in dejala: »Že 19 let živim na cesti in ugotavljam, da ta država tone, da je zmeraj slabše. Zmeraj več ljudi živi na cesti, zmeraj več je brezposelnosti, zmeraj več nezadovoljnih ljudi. Nekaj je treba spremeniti, tako več ne gre.«
Kot predsednica države bi: »Tistim, ki so v vladi in parlamentu znižala plače za polovico in oklestila stroške za državniške obiske.«
Sklenila je: »Stojim za svojimi besedami, česar pa ne morem reči za kakšnega naših politikov – da bi stal za svojimi besedami.«
Oče festivala Rock Otočec in nekdanji poslanec Franci Kek je Fani Eršte prvič srečal leta 1997 pri ustvarjanju filma Milíce (izpeljanka iz Policije). Od takrat je redno prihajala na festival. Ko sta se kdaj pa kdaj srečala, sta šla na kavo ali se pomenila kar na pločniku, pove Kek: »Nisva pa se pogovarjala o politiki. Očitek, da sem jo jaz nekako nagovoril h kandidaturi, ne drži. Povedala mi je, kaj namerava, a ko sem jo opomnil, da nima dosti možnosti, je rekla, da se zaveda tega – ampak to želi, ker ima kaj povedati.« Nazadnje sta se slišala v četrtek: »Poklicala me je iz bolnišnice, naj jo pokličem čez nekaj minut, da se bo z menoj pogovarjala, kot da jo je poklical župan Alojz Muhič. Ustregel sem ji, vpričo zdravstvenega osebja mi je v mobi povedala, da želi domov. Malce pozneje je poklicala in se zahvalila, da sem ji ustregel. To je bilo zadnje med nama.« |
Ali bo zbrala dovolj podpisov za kandidaturo, je ni skrbelo: »Saj jih je kar nekaj, ki bi me volili. O tem sem prepričana.«
Podpisov kljub temu niti ni začela zbirati, kot da je s sporočilom javnosti svoje že opravila.
Med demonstracijami v Ljubljani, 17. novembra, je povedala v mikrofon: »Narediti bi bilo treba punt – da ne bi šel nihče v službo, pa noben v šolo, ampak vsi na ceste in bi na cesti ostali toliko časa, dokler se ne bi naredilo kaj boljše. Ker ta država gre naravnost hudiču v rit!«
Z izzivalno, zato pa toliko bolj odmevno odločitvijo se je Fani postavila – kot je rekel neki uglajeni politični komentator – med predsedniške kandidate Krjavlje. Mnogi pa so jo, kot je videti tudi zdaj po spletnih odmevih, vzeli kot glasnico državljanov z roba.
Njeno življenje
Fani se je rodila mami Francki z dekliškim priimkom Turk in očetu Tonetu Erštetu, ki se je priženil iz Grčevja. Avtomobila nista premogla, zato je Francko v novomeško porodnišnico odpeljal družinski prijatelj iz sosednjega Malega Orehka.
S starši in z nekaj let starejšim bratom Tonetom je Fani živela v skromni hiški v selskem zaselku Starci. Po domače se je družini reklo Čavljevi. Ko je še majhni umrla mama, jo je k sebi takoj vzela soseda (zdaj že pokojna), a je ni smela obdržati. Po deklico je prišla socialna služba – in jo odpeljala v rejo na Gorenje Mraševo.
O očetu naj bi hči govorila kot o hudem pijancu, vendar se vsi ne strinjajo: »Že res, da je pil, ampak je dovolj dolgo tudi delal v IMV, da je na stara leta imel penzijo. Pokopali smo ga pred leti, žal Fani nismo videli na pogrebu.«
Občasno se je pa oglasila pri bratu, ta jo je tudi vabil v svojo novozgrajeno hišo: »Lahko bi živela pri Tonetu, a vajena ceste je po par dneh že odšla. Ni bila brezdomka, če pa že, pa le zato, ker je sama hotela tako.«
Foto: Dejan Javornik/Novice Pogreb v četrtek Kot so nam povedali na Mestni občini Novo mesto, bo pogreb pokojne Fani Eršte jutri, v četrtek, ob 15. uri, na pokopališču v Malem Orehku. Od 10. ure naprej bo mogoča poslovitev v tamkajšnji mrliški vežici. |
Na Gorenjem Mraševem je Fanijin zdaj 78-letni rejnik Drago Bukovec, nekoč gozdni delavec, povedal: »Njen stric po materini strani sem, zato sva dveletno punčko z ženo Anico vzela z namenom, da bi jo posvojila in ji nekoč predala kmetijo. Sama nisva imela otrok. Takrat je bilo fajn, že v šolo v Birčni vasi pa ni preveč pridno hodila. Vse pogosteje smo jo morali iskati, ko je ni bilo ne v šolo ne domov. Potepala se je, no. Tu se ni dalo pomagati. Hitre jeze je bila, pa spet dobra. Faniko je socialna potem dala v OŠ Slavka Gruma, pozneje še v neko posebno v Maribor. Tako je odšla od nas.«
Ob vzdihu »Žalostno je življenje, a kaj pa čmo!« je Drago povedal še, da je Fani občasno še prihajala, tudi na rejničin pogreb in po njem tudi še kdaj pa kdaj. Vest o njeni smrti ga boli, in če le izve, kje in kdaj bo pogreb, bo šel nanj.
