Brezdomec Matjaž postal angel varuh

KOPER – Matjaž Berčič, ki je po zazdravitvi odvisnosti od alkohola našel svoj mir in življenjski smisel na koprskem podeželju, pove: »Moja kariera se je začela že zelo zgodaj.«

Kako zgodaj, odvrne: »Že v osnovni šoli v domačem Podlubniku, škofjeloškem naselju, smo včasih poskusili alkoholne pijače.«

Takole je šlo: »Za vikend smo se dobivali za Soro. V dveh skupinah, okoli 50 nas je bilo vseh, iz Loke in Podlubnika smo bili Mufkoti, s Trate pa so bili Gi-kamele. Včasih smo bili prijatelji, drugič smo se stepli. Popivanje se je začelo s praznovanji rojstnih dni in obiski diskov, nadaljevalo pa še med srednjo šolo. Igral sem nogomet in tudi po treningih je teklo veliko piva. Kljub popivanju sem srednjo kovinarsko šolo uspešno naredil in se zaposlil v Tehtnici v Železnikih. Tam sem spet padel v druščino, kjer smo več ali manj pili alkohol. Zaradi njega so me večkrat opozarjali tudi v službi.«

Smrt, zaznamovana s hlapi

Usodni vpliv alkohola na delo Matjaž pojasni: »Krokali smo cele noči, da sem zjutraj v službo zamujal ali pa preprosto sporočil, da ne morem priti. Začele so se bolniške.«

Lepega dne je osem ali devet prijateljev pivske družbe prejelo pozive za vojsko: »Šli smo v disko v Puštalu, na kopališču. Še isto noč, ob enih, sva s prijateljivim motorjem, seveda lepo opita, zadela v tovornjak, ki je pripeljal naproti. Pri Sv. Duhu, le kilometer od njegovega doma. Prijatelj je med prevozom v bolnišnico umrl. Povedali so mi lahko šele tedaj, ko sem se zbudil iz kome.«

Huda izkušnja mu ni jemala užitka, da ne bi še naprej popival: »Ko sem po dveh mesecih prišel iz bolnice, sem pil še več.«

Od kod mu denar, je prav poučno: »Po razpravi na sodišču sem ga precej dobil od zavarovalnice. Sem se kar utapljal v alku. Komaj sem zjutraj vstal, že sem se odpravil v gostilno.«

Vojaško služenje so mu prestavili za štiri leta: »Ker sem vendarle dojel, da pijem preveč, sem šel prosit na vojaški oddelek, naj me vpokličejo. Pričakoval sem, da me bo vojska odrešila.«

Pa ni imel te sreče: »Služil sem v Kumanovem v Makedoniji. Bilo je že precej razgreto zaradi Kosova, tako da so nas veliko pošiljali na teren, kjer pa je bilo alkohola še več kot prej doma.«

Gorenjske toplice in modre kuverte

Po vrnitvi iz vojske leta 1989 se je znova zaposlil v Tehtnici: »Ponovila so se opozorila zaradi mojega pitja, spet jih nisem upošteval. Poslali so me na zdravljenje v Begunje. V gorenjske toplice, so rekli, kar je bil pogoj, da sem obdržal službo. Petkrat sem bil tam, vsakič za nekaj mesecev. Postal sem ponavljalec.«

Med enim od bolnišničnih izpustov je srečal dekle, s katero sta zaživela v skupnosti in dobila sinka.

Zvest pa je ostal svojemu vladarju alkoholu: »Saj me je po preživeti nesreči nekaj časa strah držal nazaj. Potem sem znova, kot že pred nesrečo, vozil motorje. Policisti so me na vožnjah velikokrat dobili pijanega, tudi manjše nesreče sem povzročal. Prepričeval sem se, da je krivo vse drugo, samo jaz ne. Zapletal sem se tudi v pretepe, sem jih prav iskal. Če mi je kak teden minil brez modre kuverte s sodišča, sem bil kar zgubljen.«

Še naprej se je oklepal steklenice: »Šla sta vozniški izpit in služba. Partnerica je govorila, da me bo spodila. Lepega dne sem vzel ključe avtomobila in se odpeljal k staršem v Podlubnik. Vse stvari sem pustil pri partnerici, nikoli nisem šel ponje, čeprav me je klicala, naj jih odnesem.«

Z bivšo sta končala, s sinom pa se redno slišita in srečujeta.

Službe ni več imel: »Ko ni bilo pijače, sem hodil pomagat zidarjem, ker pri njih je pa vedno bila.«

Staršem ni prinesel blagoslova: »Prepirali smo se, tako da sva se z očetom večkrat stepla.«

Ob našem začudenju potrdi: »Prav zares.«

Nadaljevanje je slutiti: »Šel sem od doma, tako rekoč na cesto. Ob Partizanski cesti sem si v baraki, ki je ostala od vojske, uredil bivanje. Nima elektrike ne vode – tja sem hodil le spat. Malo stran, pri kontejnerjih, smo brezdomci imeli svojo postojanko. Ker pa me je začelo zdravje opozarjati, sem doumel, da bo nekaj treba narediti.«

V zakotju, kamor avtobus ne vozi

Bolj ko da bi sam dojel, je uslišal sinove prošnje: »Če ne bi imel sina, bi morda šel do konca. On pa me je vedno prosil, naj neham piti. Ni se me takoj dotaknilo, sčasoma pa malo, tako da sem se sam spet odpravil v Begunje. Tam pa sem prek socialnega delavca zaprosil Vrtnico iz Bertokov pri Kopru, če bi lahko po Begunjah nadaljeval zdravljenje pri njih. Lahko pridem čez en mesec z enim samim pogojem, so odgovorili – da pridem trezen. Mama in njena bivša sodelavka, ker sem ju milijonkrat prinesel okoli, mi nista zaupali in sta me odpeljali v Bertoke. Podpisal sem, da sprejemam pogoje.«

Odpeljali so ga v Vrtničin center v Kozlovičih pri Truškah: »Dobil sem delo v naravi, vsak dan drugo zadolžitev. Vprašanje je, ali bi zdržal, če ne bi bilo živali. Vseskozi smo delali, natančno si vedel za svoje naloge. Večkrat sem občutil krize, iskal sem vzroke, da bi bil kriv kdo drug, da bi odšel. Velikokrat bi, pa ni bilo avtobusa. Ponoči sem dobro premislil – tako da sem nekako obstal. Pozneje smo že hodili obnavljat staro župnišče v Bertokih. Po šestih mesecih v Kozlovičih bi lahko odšel v drugo enoto, a sem prosil za podaljšanje še za dva meseca. Zbal sem se, da drugje ne bi zdržal. Po koncu podaljšanja sem prešel v drugo fazo v Bonine, kjer moraš res poskrbeti za svojo samostojnost.«

Še v Kozlovičih je Matjaž ponovno naredil vozniški izpit, v Boninih je kupil avto. Začel je opravljati priložnostna dela, predvsem kmetijska in vrtna. Po skoraj 15 mesecih, preživetih v Boninih, je najel sobo pri bivšem uporabniku Vrtnice, kjer stanuje zdaj že četrto leto: »Marjan Drčar, laični terapevt Vrtnice, pravi, da sva si z mojim stanodajalcem drug drugemu angela varuha. Vso prehrano si pridelava sama. Obdelujem tudi najeta oljčnika z 220 drevesi. Vsak mesec enkrat prihajam na srečanje Vrtničine skupine.«

Sklenil je: »Jutri bo natanko šest let, kar živim brez alkohola.«