NEW YORK – »New York te prisili, da ugotoviš, v čem se razlikuješ od drugih, da najdeš svojo identiteto,« pravi Manca Ahlin, 35-letna arhitektka, ki v New Yorku živi že šesto leto. »Vse v tem mestu mora imeti zgodbo. Potrebuješ nagovor za dvigalo, hitro ponudbo samega sebe, s katero vzbudiš zanimanje,« opisuje trd vsakdanjik v enem najbolj tekmovalnih okolij na svetu.
Spalna kapuca
Po diplomi se ji je zazdelo, da v Ljubljani postaja klavstrofobična, zato si je želela ven. Lotila se je magisterija o arhitekturi in urbani kulturi v Barceloni. Dve leti v katalonski prestolnici sta tlakovali pot v ZDA. Ena od sošolk je bila namreč iz Illinoisa, kjer je predavala na fakulteti za arhitekturo. Na arhitekturni simpozij je povabila Ahlinovo in njeno kolegico ter jima predlagala, naj skupni študijski projekt iz Barcelone dodelata v razstavno instalacijo.
»Razmišljale smo o spanju na javnem prostoru, kako v sodobnem kaotičnem svetu najti trenutke za dremež.« Nastala je spalna kapuca, modni dodatek, ki ga morate povezniti čez glavo, da se spremeni v mini zasebno spalnico, s filtri, ki dušijo zunanje zvoke in svetlobo. »Po dveh mesecih dela se je bilo treba odločiti, kam naprej. Nisem hotela nazaj v Slovenijo, niti v Barcelono me ni vleklo, New York pa se mi je zdel zelo domač, zato sem se začela zanimati za delo v tamkajšnjih arhitekturnih birojih.« To je bilo tik pred zlomom nepremičninskega trga v ZDA, zato je bilo dela še vedno dovolj. Tako se je hitro znašla v velikem jabolku.
Birokrati, da te kap
Ko je nepremičninski balon počil, so se nenadoma znašli v svetu propadajočega gradbeništva. »Telefoni so prenehali zvoniti, nihče ni niti razmišljal, kaj šele povpraševal po novih projektih, razpisi so povsem usahnili. Brez dela je ostalo okoli 40 odstotkov vseh arhitektov. Nas je rešilo to, da imamo velik projekt, gradnjo koncertnega prizorišča z restavracijo in barom.« Tudi vlagatelj je imel dovolj denarja, da je vztrajal pri gradnji.
Tuji arhitekti lahko delajo v ameriških birojih po ameriških pravilih. »Arhitektura je v ZDA polna birokratskih ovir, v Sloveniji si tega sploh ne moremo predstavljati, čeprav se ves čas pritožujemo. Ne le, da je pot do gradbenega dovoljenja zelo zapletena, odkrili so celo nov poklic, nekakšnega odpravnika, ki je posrednik med arhitektom in lokalnimi gradbenimi upravami ter v imenu arhitekta preživi dan na upravi in utira pot do dovoljenja.«
Ahlinova pravi, da so izjema le veliki projekti, medtem ko so pri vsakdanji arhitekturi Američani zelo nazadnjaški. Slabosti so preproste konstrukcije, pomanjkljiva izolacija, enojna stekla v oknih, slaba je tudi kakovost gradnje. »Luksuzna gradnja v ZDA je primerljiva s socialnimi stanovanji v Evropi. Morda zaradi tega, ker imajo zelo malo lastniških stanovanj, vlagatelji pa zaradi poceni energije nočejo višjih stroškov.«
Zadnja leta so bila trda, a ji ni žal. »To je posebna izkušnja, naučiš se marsikaj novega, dobiš drugačen pogled. Pred prihodom v New York sem bila velik skeptik, celo kritik Amerike. Potem so se mi odprle oči. Ljudje so veliko bolj sproščeni, v zraku sta energija in občutek, da lahko dosežeš vse, kar hočeš. Čeprav je resničnost morda drugačna.«
Mantzalin
V Barceloni je ena od prijateljic njeno ime in priimek zlila v eno besedo – tako je nastala blagovna znamka, ki je Ahlinova ne uporablja le v arhitekturi, ampak tudi pri dizajnu in svoji ljubezni, fotografiji.
