Brez vode in elektrike med smetmi in iztrebki

RADUŠE – »Človek pol sveta obteče, najlepši kruh doma se peče!« je pisalo na kosu lesa, pribitem na steni. A kaj ko je bilo vse naokoli – pravo razdejanje! Več kot dvesto let stara domačija, po domače ji rečejo Bek, je bila namreč na zunaj kot iz pravljice (če izvzamemo uničeno ostrešje), navznoter – iz grozljivke.

Odkar je umrla Tončka, tam živita njen sin Matija Herman in njegova Mojca. Manj kot mesec dni. »Zato ker je moja mami rekla, da je dovolj in da naj se izseliva!« je morala priznati Mojca Rudman, 40-letna Ljubljančanka iz Dravelj. »Kje pa, čisto nič ji nisva nagajala,« je poskušala dopovedovati.

Življenje ju tepe

Ona je invalidka tretje stopnje, njenega Matijo, po rodu Korošca, pa je življenjska pot tako zapeljala, celo tako, da je bil, tako pravi, kar leto dni v komi. Nakar se mu je za nameček še vse skupaj podrlo in zmešalo, moral je priti v navzkriž z zakonom, na njegovo srečo – je v pravem trenutku spoznal … Mojco. Življenjsko sopotnico, s katero krmarita že skoraj dvajset let. V dobrem in slabem.

Življenje pa se z njima poigrava in ju neprestano tepe. Njo je med drugim tepel že prejšnji mož, »uf, to so bili res težki časi«, njega pa oče, »po poklicu … pijanček«, je šepetaje izrekel.

S fotografom sva ju pobrala v Slovenj Gradcu, do koder sta imela uro hoje. On je šel še k zobarju, ona – po najnujnejšo fasungo.

Ker je imel že prej omenjene težave z zakonom, se suhljatež izdaja za dvajset let mlajšega, »36 jih imam«! Lepa reč, smo mahoma ugotovili, nekaj ušpičiš, pa si takoj mladostnejši! A se je samo nasmehnil...

On si je želel postati pilot, ona frizerka. Na koncu – ni bilo nič od tega. Je pa Mojca vsaj napol slaščičarka, njen Matija pa je, tu sta si povsem enotna, še kako zaljubljen – v takšne in drugačne tortice. »Res je sladek,« je bliskovito ošvrknila Mojca. »Čeprav,« je vskočil, »kavo pijem brez sladkorja …« Aha, če smo že pri tem, pa sta nemara že na prvem zmenku srebala kavo?

Socialni minimum

»Niti ne. Že prej sem jo imel namreč ogledano,« je priznal ter jo v hipu pobožal s pogledom. Nakar sta se družno vrnila naravnost v tisti čas, »ko sem od nekoga izvedel, da je noseča …« (Mojca ima zdaj že velikega in zdravega sina, ki pa živi pri njeni mami.) Mislil si je, škoda, nič ne bo. »Čez čas pa spet slišim, da je samska...« Takrat pa jo je z obema rokama zagrabil! Za vedno! Ko se je sladkal s sadno kupo, ona pa s sadno torto.

»Te lahko nekaj vprašam?« se je začel njun prvi pogovor.

»Lahko.«

»Kako ti je ime?«

»Mojca!«

»In koliko si stara?«

Ter tako naprej, vse do danes, ko sta pristala – na socialnem minimumu. Tako nizko, da so radovednega novinarja vse tiste vonjave, ki so se razširjale po vlažnem prostoru in v sunkih pridrle v njegove nosnice, že v hipu opozorile, da jima je treba – preprosto – pomagati!

CSD, Rdeči križ, Karitas in podobni očitno še niso utegnili potrkati na njuna – revna – vrata. In videti – to razdejanje, v 21. stoletju! Ali sploh obstaja kakšna institucija, ki bi kaj ukrenila? Ki bi uredila to nepospravljenost in nered, pospravila drva, ki so ležala v kopalnici, in kuhinjo, v kateri se je še jasneje prikazovala – ta kompulzivna motnja in to nalaganje ter to nenehno kopičenje stvari, ki bi morale biti že zdavnaj in gladko v smeteh. »Ker se nama je zjutraj tako mudilo, bova pospravila pozneje,« smo še izvedeli, medtem ko so se štirje mešančki, Miša, Mišo, Tarzan in Piki, igrivo smukali – v pasjem paradižu.

Prepih je poskrbel, da se je zaprlo okno. Zabobnelo je. Zazdelo se je, kot da bi kdo – ustrelil. In vidno sta se zdrznila.

Ob skromni socialni podpori si Mojca in Matija želita samo osnovno: vodo, elektriko, bojler, pralni stroj … »In tuš kabino, da ne bi nikoli več naokoli špricalo!« si je še glasno zaželela Mojca ob pogledu na nekakšen umivalnik, iz katerega je na hodniku kapljalo.

Bi se v 21. stoletju torej našel kdo, ki bi sopotnikoma iz Raduš uredil najnujnejše? In ju končno postavil na pravi peron?