Brez Rdečega križa je hladilnik prazen

KOČEVJE – Ločitev staršev praviloma najbolj stre otroke. Takšno izkušnjo ima tudi 25-letna Barbara Hočevar iz Kočevja, ki ima še dve sestri. Oče in mama sta, pravi Barbara, v občinskem stanovanju lučaj od Rinže in z borimi plačami vzgajala otroke na poti k samostojnosti, tudi z razpokami v zakonskem stanu, ki so začele zijati pred približno petnajstimi leti.

»Zasvojenost in vse, kar je povezano s tem, sta ju razdvojila. Mama je očetove muhe dolgo prenašala, nato je spokala. Midve z mlajšo sestro, starejša si je že zdavnaj ustvarila dom, obe brez službe, sva z njima ostali v stanovanju, a so se kmalu začele kopičiti težave. Sprva znosne, pozneje ne več,« odkrito govori Barbara.

Glavo družine, ki ni nikoli segel po alkoholu, le veliko je kadil, pa tudi agresivnosti ni kazal, je pred petnajstimi leti zasvojila nova tehnologija. Nenadoma sta mu računalnik in telefon postala pomembnejša od družine. Čas si je sprva krajšal z igricami na igralni konzoli, pozneje pa ure in ure z vsem, kar so prsti našli na zaslonih.

»Tako se je vse bolj trgala nit družinskega povezovanja, igrice, klepetalnice in drugo so mu vzele čas za dopuste, sprehode, tudi obisk rajnih na pokopališču. Ko se človek prepusti vizualnim komunikacijam, pozabi nase. Mama je odšla, oče je bil pol leta samski in v hudi depresiji, jaz sem ga stregla, kot se temu reče, od spredaj in od zadaj. Nato je spoznal sedanjo partnerico s Štajerskega in jo pozneje pripeljal domov. S sestro sva spoštovali njegovo odločitev. Dobro leto smo se razumeli. Hvala bogu, sem si mislila, naposled je mir, čeprav je zijala praznina zaradi maminega odhoda. Pa sem se zmotila. Oče preprosto ni mogel iz svoje kože,« razlaga Barbara.

S sestro sta se morali odseliti od doma

S tem so kuhanje, pranje, čiščenje... dan za dnem padli na njena ramena. »Sklenila sem, ker je vse šlo navzdol, da en teden hišna opravila pustim pri miru. Sestri, ki je hodila v šolo in se domov vračala občasno, sem rekla: 'Preprosto nočem biti več služkinja tema dvema',« je 25-letnica ugriznila v kislo jabolko, saj so se začeli načeti odnosi vse bolj krhati. Oče in partnerica sta ji, tako Barbara, vse bolj najedala, da je napočil čas, da se osamosvoji in gre iz stanovanja. »Njun načrt, da me po dveh letih skupnega sobivanja spodita, me je zgrudil. Nisem imela več svobode niti v svoji sobi, kamor je občasno prihajal moj fant. Oče je v tem prostoru uporabljal računalnik in kadil, mene pa je napadla migrena, sesulo me je.« Tudi zaradi prijave na centru za socialno delo, da ne plačuje položnic za stanovanje, kar je z odrezki pri pristojni delavki na centru ovrgla, je šla skozi vrata te ustanove skrhana, saj ji je bilo naloženo, da mora vsak mesec plačevati po sto evrov za skupne stroške. In je, čeprav je bil njen edini prihodek 290 evrov socialne pomoči. A tudi to ni zaleglo, oče ji je še naprej metal polena pod noge, sodu je, tako Barbara, izbilo dno, ko je izvedel, da se hčerke sestajajo z mamo. »Bil je petek, 28. februarja lani. Vse tri smo bile pri njej. Nečakinja je ves čas jokala, slutila je nekaj slabega. Dobila sem klic od očeta: 'Barbara, kje si?' 'Pri mami,' sem odgovorila. 'V redu. Vidve s sestro sta od danes naprej brezdomki, stanovanje sem vrnil občini.' Druga drugi sva padli v objem, ves dan sva jokali. V stanovanju bi lahko ostali midve in plačevali stroške, čeprav se je on odselil. Odselili sva se, s seboj sva vzeli tudi mucka Mufka in mucko Pikico, da ne bi drugje stradala. Zdaj si želim obrniti nov list življenja,« pravi. A nikakor ji ne uspe narediti prvega koraka v to smer. Izučeni trgovki so namreč zaprta vsa vrata za delo.

Želi si delati

»Pet mesecev sem prek javnih del kruh služila na komunali, to je bila doslej moja edina zaposlitev. Kar žarela sem, ko se mi je ponudila možnost v Revozu. A sem se obrisala pod nosom. Sporočili so mi, da jim ne ustreza moja višina (153 centimetrov); za tovarniško linijo namreč potrebujejo osebo, ki meri najmanj 160 centimetrov. Hkrati sem dobila zavrnjeno možnost prodaje prek spletne strani. Kaj naj naredim?« se sprašuje in v rokah obrača že plačane položnice. Denar za izredno socialno pomoč, 250 evrov, so ravno pogoltnili stroški stanovanja in najemnine, ki je občutno višja kot v prejšnjem občinskem stanovanju. Ta mesec ji je v žepu ostalo le 30 evrov. »Pomaga mi sestra, ki nadomešča delavko na porodniški, tudi mama, ki je tako kot oče brez dela, na socialni podpori. Ni me sram, oni dan mi je mama dala dva evra za kruh. V hladilniku je nabava, ki sem jo dobila prek Rdečega križa,« skomigne in pritrdi, da je v Kočevju še veliko družin in posameznikov, ki tolčejo revščino. In kako naj si snuje družino, ko pa si ne more ustvariti lastnega življenja? Le spodnjice in nedrček ima med novimi oblačili v omari. Ne spomni se namreč, kdaj je nazadnje zavila v trgovino, kaj šele, da bi si kaj kupila. Sanje o dopustu so že mora, enako tudi, da bi kdaj naredila vozniški izpit. »Oče mi je ob priliki navrgel, da bo pomagal. Pred dvema letoma sem naredila zdravniški pregled, prvo pomoč in cestnoprometne predpise in zato odštela 200 evrov od socialne pomoči. Kar neslo me je, sem se že videla ob inštruktorju vožnje. Žal se je očetu takrat pokvaril avto in je moral denar, ki je bil namenjen meni, vložiti v položnice in hrano. Znova je vse ostalo le pri sanjah. Do kdaj še, se večkrat sprašujem.«