Brez ograje bi jih imela na krožniku

IG – V vročih poletnih dneh so lahko razgrete tudi glave; še posebno v tistih kotičkih dežele, kjer ogromno ljudi išče zatočišče pred soncem in vročino, po možnosti zastonj. Ena najbolj priljubljenih točk v okolici Ljubljane v svoje nedrje zvabi ogromno ljudi, ki bivajo v betonskih naseljih. Iški vintgar je kakšnih 15 kilometrov oddaljen od prestolnice. No, vikendaški obiskovalci so razširili glas, da je tam nekaj ljudi zaprlo cesto na vstopu v vintgar.

»Ko smo prišli zjutraj, ni bilo težav, pa tudi pri odhajanju na kosilo okoli podneva jih nismo imeli. Tisti trije ali štirje pa niso pustili novih vozil proti parkirišču, prepirali so se z ljudmi,« pričajo. Eden izmed obiskovalcev se ni zmenil za blokado in jo je obvozil kar po kmetijski površini. A ko smo preverjali, ali je dogodke zaznala tudi policija, so nas obvestili, da gre za izvajanje občinske odločbe glede zapore ceste že tretje leto zapored. Čemu torej zapora sredi vrhunca navala turistov? Ja, prav zaradi njih!

Zaparkirani domačini

Domačin Jože Škraba je kmetovalec, ki ga turisti poženejo pokonci prej, kot vstaja sicer: »Zadosti zgodaj je treba priti: danes sem prišel ob pol šestih, pa so že bili trije avtomobili parkirani. Še dobro, da mi niso prostora zasedli, da lahko vsaj delam,« pripoveduje na parkirišču, kamor zvozi debla iz strmine ob parkirišču. »Moral sem postaviti table, drugače bi imel zaparkirano in ne bi mogel delati.«

Pravi, da razume, da je težko živeti v betonu in da človeku prija iti ven: »Ampak daj tako, da se ne dela škoda. Za krajane so obiskovalci samo sitnosti, stres in gneča.« Pred dvema tednoma še ni bilo blokade ceste, ki velja od petka do nedelje: »Travnik mi je zaparkiralo okoli sto avtomobilov, krma za živali je povožena in uničena.«

Začetek delovnega tedna je, nekaj čez deseto dopoldne; temperatura blizu 30 stopinj, prav toliko pa je tudi vozil, ki so že parkirana na parkirišču, še kar veliko jih je ob reki navzdol. Mlado dekle iz glavnega mesta, ki je prišlo sprehajat kužka, je tu prvič: »Za ponedeljek je že dosti gneče, kaj je šele potem čez vikend?«

Malo naprej čez rečico Iško dere družina, oče nosi otroški voziček v rokah; spet naprej temnolaska poriva otroški voziček po makadamu, a se tolaži, da njo in dete malo naprej čaka hlad: »Saj bo,« stisne zobe. Šelestenje listja in šumenje vode sta občasno prežeti s petjem motorne žage v hosti, sicer pa je mir, pravijo.

Miru nimajo domačini oziroma kot opisuje domačin, ki ga zmotimo med presejanjem mivke: »Vse prinesejo s sabo, vse pustijo tu, temu je treba konec narediti. Ko pa ribe rešujemo, ki se ujamejo v mlakah med suho strugo, pa se nam še posmehujejo.«

Iški župan Janez Cimperman pojasnjuje, da se je huda težava pojavila pred petimi leti, ko se je vdrla Iška. Zdaj v spodnjem delu rečnega korita zeva suh kamen, obiskovalci pa se gnetejo v vintgarju. »Ne spoštujejo prometnih znakov; če bi nastal požar ali bi koga infarkt, niti gasilci in rešilci ne bi mogli gor, ker parkirajo ob cesti in na cesti, in komaj pešec pride skozi, ne pa vozilo. Nismo imeli drugega, kot da pošljemo redarje, da polistkajo.«

Reši jih le dež

Domačini niso izrecno proti kopalcem, trije to izrecno zanikajo, eden med njimi pokaže razumevanje. »Razumem ljudi, slabi časi so, vsak ne more odšteti 40 evrov za družino na bazenu,« pravi, a doda, da je ograjevanje zemlje za marsikoga edina prava rešitev.

Soseda, ki je okoli poljske poti postavila ograjo s ključavnico, pojasni: »Vsak samo sebe gleda, tudi obiskovalci nimajo razumevanja. Če ne bi imela ograje, bi jih imela na krožniku.«

Župan Cimperman pravi, da obnašanje turistov ni pošteno do domačinov, ki tri dni v tednu ne morejo dostopati do doma ali oditi od njega normalno: »Potem so tu še grožnje meni in vsem drugim, tako da sem še najbolj vesel, ko začne deževati.« Potemtakem je lažje razumeti, zakaj kak posameznik iz nemoči zlije gnojnico na polje prav pred vikendom.

Čeprav je načrtovana širitev parkirišča, bo odločilno besedo pri polaganju asfalta in betona imel zavod za varstvo gozdov, tako da se turisti in domačini pridobitve ne morejo nadejati hitro. Do takrat bo prvih dvesto vozil konec tedna imelo parkirišče za pet evrov, preostali pa se bodo morali znajti sami in verjetno tvegati redarsko kazen v višini 40 evrov. Če bodo domačini želeli, da jim turizem prinese še kaj poleg smeti, bodo morali za to kaj narediti sami.

A prednostne naloge so drugačne: v kraju, kjer so včasih kraljevali kmetje in vikendaši, zdaj pa je polno stalno priseljenih ljudi, vsi nimajo niti kanalizacije. Ta je za njih pomembnejša kot turizem.

Jožeta, preden sede za traktor in se vrne v gozd, vprašamo: če bi mu vsak obiskovalec dal pet evrov za parkiranje, ali bi jim prepustil svoj travnik v uporabo? »Raje imam travnik in mir kot denar.«