DOLENJSKE TOPLICE – Sedela je v prijetni senčki domače brajde pred svojo hišo v Dolenjskih Toplicah. V torek, ko smo jo obiskali, je Anica Oblak dopolnila natanko 100 let. A jih ne kaže. Obdana s kopico ljudi, sorodnikov, sosedov in prijateljev, in pri mizah, ki so se šibile od dobrot, se je ob našem voščilu le skromno nasmehnila. »Ste kaj utrujeni? Toliko ljudi okrog vas, zna biti kar naporno,« smo hoteli biti vljudni. »Ah, ne, ne. Jaz sem rada med ljudmi. Ampak med tistimi pravimi. In tukaj so. Samo tisti, ki so dokazali, da so res ljudje,« je modro odgovorila.
Streljali v hrbet
Ko je spregovorila, je na vrtu nastala tišina. Videlo se je, da prisotni do slavljenke čutijo veliko spoštovanje. Skromna gospa je večino časa sicer pustila, da so imeli glavno besedo drugi, tistemu, kar je povedala, pa smo pozorno prisluhnili vsi.
Anica Oblak se je rodila 26. avgusta 1914 v Gorenjem Gradišču v družini Markovič, po domače pri Kovačevih. Šest otrok je bilo pri hiši, trije fantje in tri dekleta. »Ni nam bilo lahko. Ko se je oče leta 1936 ponesrečil, sva s starejšim bratom pomagala mami, da je družina preživela.« Kot mlado dekle je služila pri različnih družinah, med vojno so šli bratje k partizanom, ona pa je šivala v partizanskih delavnicah v Podstenicah. »Tam je bilo včasih res hudo. Od tistih, ki smo v Rogu skupaj delali, nikogar ni več med živimi,« je povedala z grenkim glasom. »Nemci so pritiskali, velikokrat smo bežali. Tekla sem, kolikor so me nesle noge, za mano pa je pokalo kot za stavo.«
Anica bi takrat skoraj končala svoje mlado življenje, a jo je rešil – nahrbtnik. »Ja, če ga ne bi imela otrpanega na ramah, bi me tisti naboj ubil. Padla bi pod streli, tako kot so tistega dne padli mnogi drugi.« In kako se spominja usodnega trenutka, ko je nemški vojak sprožil proti njej? Je kaj čutila, ko je nahrbtnik prestregel kroglo? »A veste kaj? Če bi kaj čutila, me zdajle ne bi bilo več tukaj,« se je zasmejala Anica, zbrana družba pa z njo. »Ja, takšna je ta naša mama. Še v najbolj tragičnih stvareh zna najti kaj pozitivnega,« se ji je nežno nasmehnila hči Nada.
Pismo sotrpinke
Po vojni je bila Anica, skupaj s številnimi drugimi, ki so delali v partizanski šivalnici, izgnana na Rab. »Tam je bilo hudo, večkrat smo bili tepeni kot siti,« se težkega obdobja na hrvaškem otoku spominja stoletnica. »Pred nekaj dnevi sem dobila pismo sotrpinke z Raba, Kristine. Pisala mi je za rojstni dan,« je povedala, njena vnukinja Anja pa nam je brž pomolila belo kuverto.
»Tisto noč je voda drla s hribov, k nam doli. Vpili smo in kričali na pomoč. A so vojaki tako streljali, otrok je precej potonilo. Toča je padala, debela kot oreh, da sem bila naslednji dan vsa črna,« je med drugim zapisala Aničina danes 94-letna prijateljica Kristina Kotnik. »Pet dekagramov kruha, ena zajemalka pomij in šest makaronov, to je bil naš dnevni obrok,« je Kotnikova še opisala njune skupne trenutke med težko povojno internacijo, pismo pa končala takole: »Imam tri velike otroke in vnuke. Štiriindvajset let sem že vdova, dobro mi je, samo spomini so težki za naju, kaj ne! Nismo si tega zaslužili, poštenjaki, da zdaj nismo nič vredni, to me najbolj boli! S srčno željo vam želim zdravja, da bi še dolgo živeli...«
Anica kljub častitljivi starosti še vedno spremlja aktualno dogajanje, bere dnevne časopise in gleda poročila. Tudi s politiko je na tekočem. »Sem kar slabe volje, ker ljudje, ki so pri nas na oblasti, niso poštenjaki,« je iskreno priznala in dodala, da so bili včasih, čeprav so imeli manj, veliko složnejši.
Spat ob desetih
Oblakova se je po vojni zaposlila v zdravilišču v Dolenjskih Toplicah, najprej je šivala, potem je do upokojitve leta 1961 delala kot sobarica. Tam je spoznala moža Naceta, s katerim sta si ustvarila družino. »Vdova sem od leta 1977, mož je mlad umrl, samo 63 let je bil star.« Čeprav je ostala brez partnerja, ji nikoli ni bilo dolgčas, vedno je našla delo v hiši ali zunaj. Tako je še zdaj: »Vstanem okoli pol osmih zjutraj, spat grem pa po navadi okoli desetih zvečer. Rada pomagam, če le lahko. Nalupim kakšen krompir in drugo zelenjavo.« Hči Nada, ki zanjo skrbi zadnjih deset let, ji vsako popoldne prigovarja, naj se malo spočije, da pri tej starosti ne sme toliko delati. »Pa je ne ubogam vedno,« se nagajivo nasmehne Anica.
Z domačimi se dobro razume. Poleg Nade ima še hčerko Darinko, šest vnukov – Anjo, Blaža, Miloša, Nino, Matejo in Dejana – ter prav toliko pravnukov: Gašperja, Luka, Loti, Blaža, Tijo in Miha. Vsi ji zelo radi delajo družbo, saj je vedno polna optimizma pa tudi življenjskih nasvetov. »Predvsem naj bom poštena, to mi je vedno polagala na srce,« nam je povedala Anja, ki se še danes rada stisne v njen objem.
Za konec Anici postavimo še najbolj klasično vprašanje ob takšni priložnosti: kakšen je njen recept za dolgo življenje. »Jaz nimam nikjer nič zapisano,« se najprej pošali, da spet vse omizje pade v smeh. Nato pa z resnejšim tonom doda: »Na koncu šteje samo to, da se imamo radi!«