Brez migracij nam bo trda predla

LJUBLJANA – Slovenija se stara. In s staranjem prebivalstva se pojavlja kup izzivov. Kakor v poročilu o demografskih spremembah ocenjuje Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Umar), se bo v prihodnjih desetletjih število delovno sposobnih prebivalcev, če ne bo migracij, skrčilo s sedanjega 1,3 milijona na manj kot 800.000, po drugi strani pa se bo delež starejših od 65 let povečal z 20 na skoraj 30 odstotkov. Na Umarju ugotavljajo, da razmere že kmalu lahko postanejo takšne, da bo zaradi zmanjševanja delovno aktivne populacije problem najti primerno delovno silo, kar bo oviralo gospodarsko rast in povečalo izdatke za pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo. O demografskih spremembah, ki čakajo Slovenijo, smo se pogovarjali z direktorjem Umarja Boštjanom Vasletom.

Kakšne bodo posledice procesa staranja prebivalstva?

Ko govorimo o demografskih spremembah, imamo v mislih tri različne vrste sprememb, ki so se že začele dogajati in se bodo v prihodnjih desetletjih še okrepile. Na prvem mestu je dejstvo, da se je delež mladih v preteklosti začel zmanjševati, zdaj pričakujemo, da se bo ustalil na teh nizkih ravneh. Potem imamo še dva trenda: močno se bo povečal delež starejših, delež delovno aktivne populacije pa se bo začel krčiti. Takšne spremembe bodo prizadele tako rekoč vse segmente našega življenja: od izobraževalnega sistema, trga dela do socialnih sistemov, pa še številna druga področja, kot sta stanovanjska in transportna politika. Poglejmo samo javni prevoz: avtobusi so večinoma narejeni tako, da starejši težko vstopajo vanje. In pri povečanem številu starejših bo to vse večji problem. Poglejmo tudi, kako živimo: okoli nas je precej starejših petnadstropnih stavb, ki so večinoma brez dvigal. Danes to še ni kakšna težava, čez 30 ali 40 let pa bo morda drugače.

Kako zanesljive so takšne projekcije?

Demografske projekcije so med najbolj stabilnimi, ker jih močno oblikuje že današnja demografska slika. Temeljijo na trenutnem številu prebivalcev, njihovi sestavi in upoštevajo trende, ki so bili značilni za zadnja leta: kakšno rodnost smo imeli, pričakovano trajanje življenja, ki se počasi daljša. V bistvu je pri demografskih projekcijah še največja neznanka število migracij. V Sloveniji smo imeli v preteklosti kar velik pritok tuje delovne sile, ki je izboljševal demografsko sliko, pa tudi obete za naprej. V zadnjih letih se je prihod delovne sile ustavil in zdaj imamo opraviti z odhodom Slovencev v tujino. Migracije so torej tisti element, ki ustvarjajo največjo negotovost.

Iz poročila je razvidno, da ne dosegamo predvidenega števila migracij...

Demografske projekcije so narejene v okviru Eurostata, pri čemer so bile upoštevane nekatere predpostavke, ki naj bi veljale za vse države, in zato je v slovenski projekciji upoštevana predpostavka, da se bo v prihodnjih desetletjih nadaljeval prihod tujcev v Slovenijo, in sicer naj bi se jih priselilo okoli 4000 več, kot se jih bo vsako leto odselilo. V tem trenutku tega števila ne dosegamo. Poudariti je treba, da bo demografska slika še precej bolj drugačna, če se te migracije ne bodo vrnile, manj bo vseh prebivalcev, predvsem delovno sposobnih. Trenutno nas je približno 1,3 milijona delovno sposobnih: čez 30, 40 let bi lahko to število padlo na 800.000, če ne bomo imeli pritoka tuje delovne sile.

Kako se lahko Slovenija spopade z demografskimi problemi?

Ker so spremembe tako velike, bo potrebna tudi precej velika prilagoditev nanje, in tukaj bomo morali vsi kaj narediti. Najprej prebivalci sami, potem podjetniški sektor, določene sisteme bo morala prilagoditi tudi država. Če začnem z izobraževalnim sistemom, bo treba precej vlagati v učenje skozi vse življenje, ne le v formalno izobraževanje. Delovna doba se bo podaljševala, ljudje bodo dlje aktivni. Z razvojem različne tehnologije in širitvijo znanja bo naše znanje hitreje zastarevalo. To ne pomeni, da bomo dlje hodili ali se vračali v šolo, ampak da bodo potrebne različne oblike izobraževanja in pridobivanja veščin ob delu, da bomo ostali aktivni in sodelovali v delovnih procesih.

Druga pomembna sprememba bo na trgu dela. S tem, ko se podaljšuje življenje, ko bomo dlje zdravi in sposobni za delo, bomo dejansko tudi dlje delali. Temu se bomo morali prilagoditi mi sami, v našem načinu razmišljanja, kako oblikujemo karierno pot, prilagoditi pa se bodo morali tudi delodajalci. Jasno je, da ob sedanjih načinih dela ne bomo mogli preprosto samo podaljševati delovne dobe in pričakovati, da bodo ljudje uspešni in zadovoljni. V razvitejših državah na tem področju že obstajajo dobre prakse, kako se podjetja prilagajajo temu, kako oblikujejo karierne poti delavcev, kako jih razporejajo po delovnih procesih, da se bolje kažejo njihove sposobnosti.

Tretja stvar, kjer bo pomembno vlogo imela država, so sistemi socialnih zavarovanj: zdravstveni in pokojninski sistem ter sistem dolgotrajne oskrbe. Uveljavljeni so bili v drugačnih razmerah in v tako močno spremenjenih demografskih razmerah ne bodo mogli preživeti.

Kako lahko povečamo delovno aktivnost starejših?

Šlo bo za kombinacijo ukrepov, pri kateri bo morala sodelovati država, ker brez finančnih spodbud verjetno ne bo šlo. Potrebne bodo prilagoditve v podjetniškem sektorju: zdaj številna podjetja, tudi če bi zaposleni želeli delati dlje, dejansko nimajo delovnih procesov, prilagojenih starejši populaciji. Potem je tu še en steber te strategije, to pa je prilagoditev mišljenja nas samih. Verjetno se bomo morali navaditi, da bomo med kariernim vrhom in upokojitvijo imeli še eno fazo, ko ne bomo več delali istih stvari kot takrat, ko smo bili na vrhuncu svojih moči, ampak bomo kljub temu še vedno aktivni in bomo ohranili socialne stike.

Po projekcijah bi stroški socialnih zavarovanj leta 2060 dosegli četrtino BDP. Kdaj razmere za državo postanejo nevzdržne?

Zdaj gre za socialna zavarovanja nekaj manj kot 19 odstotkov bruto domačega proizvoda. Za zdaj so sistemi socialnega zavarovanja še vzdržni v tem smislu, da vsi upokojenci prejemajo pokojnino, tudi sistem zdravstvenih zavarovanj je še vedno skoraj univerzalen in precej ljudi je vključenih v dolgotrajno oskrbo. Res pa je, da danes v nasprotju z obdobjem pred 20 leti tisti, ki smo zaposleni in plačujemo prispevke, ne zberemo dovolj prispevkov, da bi lahko vsak mesec izplačali vse pokojnine. Zato je potreben velik transfer iz državnega proračuna. Lani je znašal približno 1,4 milijarde evrov. To pomeni, da s finančnega vidika sistemi že danes niso vzdržni. Ta razmerja so se porušila in v zadnjih dvajsetih letih je vsako leto potreben denar iz proračuna, da pokrijemo vse pokojnine. Če gledamo iz tega zornega kota, z reformami že zamujamo.

Svoje je naredilo tudi predčasno upokojevanje...

Seveda. Zgodnje upokojevanje oziroma dejstvo, da smo reševali ekonomske probleme s tem, da smo zmanjševali delovno silo in breme prelagali na pokojninsko blagajno. Zgodnje upokojevanje se še vedno pozna v teh številkah.

Kakšna bi torej morala biti pokojninska reforma?

Verjetno bo treba spremeniti več delov, da bo sistem spet postal vzdržen. Ena rešitev je, da bomo morali dlje ostati aktivni in plačevati prispevke, da bomo lahko pričakovali dostojno pokojnino. Druga stvar so dodatna zavarovanja. Ko Slovenijo primerjamo z drugimi evropskimi državami, je naš nivo varčevanja približno primerljiv, le da imamo precej več prihrankov v nepremičninah in precej manj v pokojninskih skladih. Tukaj je še precej prostora za aktivacijo teh prihrankov. Za Slovence je značilno, da imamo nadpovprečno veliko lastnikov stanovanj – in mogoče se da to premoženje uporabiti za starost. Naslednja stvar je indeksacija pokojnin: tudi tukaj je še nekaj prostora za večjo finančno vzdržnost sistema. Bistvo je, da ne uporabimo samo enega ukrepa, s katerim bi rešili večino težav, ampak bo potrebna širša rešitev. In kar je še pomembneje – pokojninska reforma je, kot že omenjeno, zgolj ena od sprememb, ki bodo potrebne zaradi demografskih gibanj.