V Sloveniji bi težko našli kraj, ki je tako navezan na svojo bogato preteklost, kot je primer Krope. Železo in ogenj sta bila stoletja temelj vzpona in napredka fužinarske kroparske komune. Kropa s svojo več kot 700-letno tradicijo fužinarstva spada med najstarejše železarske kraje na Slovenskem. V stoletjih so ji pečat vtisnile različne stvari. Že v 15. stoletju je šlo za zgodnjekapitalistični način proizvodnje, kjer so veljali posebni odnosi med delavci in delodajalci, bili pa so tudi vzponi in krize.
V sredini 15. stoletja sta v Kropi že obstajala dva plavža, ki sta bila naslednika še starejše slovenske talilne peči iz začetka 14. stoletja. Kropa je bila zaradi narave dela in proizvodnje za tedanjo habsburško monarhijo pomemben železarski kraj in je leta 1550 dobila poseben rudarski oziroma fužinski red, ki ji ga je podelil avstrijski nadvojvoda, poznejši nemški cesar Ferdinand I. Vrh razvoja je doživljala v 17. in 18. stoletju, ko se je med mesti in trgi nekdanje dežele Kranjske uvrščala med največje kraje ter je bila povsem industrializirana in vezana na zunanjo trgovino.
Žeblji za Italijo
V 18. stoletju in v začetku 19. je kroparsko fužinsko železarstvo doživljalo vrhunec. Število prebivalcev se je povzpelo na 1400. Poleg obeh fužin je obratovalo še sedem cajnaric – kovačnic za polizdelke in devetnajst vigenjcev – kovačnic za žeblje. Fužinarji so za proizvodnjo najemali rudarje, oglarje, fužinske kovače in žebljarje. Večino žebljev so prodali v Trst in Benetke. Drugo polovico 19. stoletja sta zaznamovala velika kriza in konec fužinarstva zaradi pomanjkanja domače železove rude, odmaknjenosti od glavnih prometnih poti ter konkurence industrijsko izdelanih žebljev in vijakov. Plavža sta obratovala do leta 1872 oziroma do leta 1880. Rešitev so bankrotirani fužinarji in kovači leta 1894 našli v ustanovitvi žebljarske zadruge industrijskega tipa.
Praznujejo že 300 let
Poleg trdega dela so poznali tudi zabave in praznike. Najpomembnejši kroparski praznik je zagotovo kovaški šmaren, ki se je skozi različne oblike praznovanja ohranil celo v tem stoletju. To je tradicionalno praznovanje, ki ohranja bogato fužinarsko in s tem etnološko zgodovinsko izročilo Krope. Njegovi začetki segajo v leto 1705, ko je sedem fantičev v gozdu nad Kropo našlo sliko kroparske Matere božje. Številni čudežni dogodki, povezani s čudodelno podobico, so domačinom narekovali gradnjo nove cerkve. Datum njene posvetitve 2. julij 1729 je postal praznik vseh Kroparjev. To je praznik kovačev in kovačic, oglarjev in vseh drugih, ki so bili vajeni težkega vsakodnevnega dela ob razbeljenem ognju in kladivih. V jutranjih urah so najprej opravili božjo službo, nato pa so se poveselili z izleti v naravo, druženjem in zabavo.
V podružnični cerkvi Device Marije je kar nekaj votivnih slik, med njimi Odkritje čaščene Marijine podobe, ki jo pripisujejo slikarju Janezu Krstniku Potočniku. Naslikani so dečki, ki so po izročilu našli in potem častili na papir natisnjeno podobico kroparske Matere božje. Med sedmimi fanti je bil nemi šestletni Jurij Klemenc, ki naj bi po odkritju čudežno spregovoril.
V novi preobleki so kroparski kovaški praznik prvič slavili leta 1997. Kraj je s svojo več kot sedemstoletno zgodovino z ognjem in železom ter z roko, dušo in s srcem izoblikoval svojevrstno skupnost. Kropi še danes s ponosom rečejo zibelka kovaštva. Kovaški šmaren je priložnost, da se ob športnih, kulturnih in zabavnih prireditvah zberejo domačini ter tisti, ki živijo drugje.
Sto vrst žebljev
V Kropi še danes hranijo ogromen žebelj, ki so jih kovali posebej za povezavo lesenih pilotov pri gradnji Benetk, in tako še danes v šali pravijo: »Ni Evrope brez Krope!« Sicer pa so kroparski kovači izdelovali prek sto vrst žebljev, od najmanjših čevljarskih do največjih za gradnjo jezov, dolgih do 70 centimetrov. Zadnji, ročno kovani so v Kropi nastajali do leta 1950.
Še danes je v kraju zaznati vonj po razbeljenem železu, prav na vsakem koraku pa lahko vidimo, da so tu doma zares pravi kroparski kovači.
