To, da imamo ljudje težave pri komunikaciji, čivkajo že vrabci na veji. Ko so na vidiku partnerske težave, in da ne bo pomote, te ima najmanj 85 odstotkov Slovencev, je poglavitni kratki stik komunikacija. Žene se pritožujejo, ni me poljubil pred odhodom v službo, ni namestil zimskih gum na avtomobil, ni peljal otrok na trening in v soboto se ni niti malo zmigal, da bi šli kam na izlet. Najboljše, da se kar ločiva, zaključijo na peti kavi s kolegico, ki trosi podobne izkušnje. Pričakovanja v glavi, želje v podzavesti, mož pa brez telepatskih sposobnosti, da bi brez osnovne spodbude vse to zaznal. Pogovori doma, taki sproščeni in odkriti, so seveda tabu.
Isti problem se seli iz »slabega« partnerstva v podjetje, službo, odnos s prijatelji, družino … Brez komunikacije si pravzaprav revež. Žene, ki so malo prej na kavi jamrale prijateljici, bi lahko živele povsem drugačno življenje, če bi znale vse to v spontani komunikaciji zaupati partnerju. Če bi bile sposobne to obrniti na šaljivo plat, bi bile zmagovalke. Si predstavljate, da ob filmu, v katerem v nekem kadru na avtu počijo gume, v smehu rečete, še dobro, da imam na svojem dobre gume, pa čeprav so letne? Jamčim, da bi se partnerju takoj vklopil senzor za »opravila« in bi zagotovo vsaj omenil, kdaj mislita to urediti. In tako bi stekla komunikacija v pravo smer, »šum« pa bi bil napol že rešen. Če mu ob kavici namignete, da bo v soboto lepo vreme, je izlet v glavi že napol rešen in vsaj v načrtu. Tako to gre. Naravno, spontano, mirno in v pravo smer.
Zgodba se ponovi v podjetju. Šef me ne mara, tajnica je zlobna, ker grdo gleda, vse to so dognanja iz strahu pred odkrito komunikacijo. Zakaj vas šef ne mara? Ste ga morda kdaj odkrito vprašali? Ste šli s tajnico kdaj na kavo in se pogovorili o njenem grdem pogledu? Morda pa ima tudi ona v glavi kup šumov, ki jih lahko odpravi le dobra komunikacija. In če je med vami trenutno kdo, ki misli, da veliko komunicira, ga lahko le opozorimo, da veliko komunicirati pomeni imeti veliko moč in sposobnost. Ljudje zelo malo komuniciramo iz strahu pred izgubo »navajenega«, ustaljenega, vendar taki posamezniki težko osebnostno rastejo, podjetja pa še težje uspevajo. Da o sitnosti partnerja sploh ne govorimo. Le zakaj?
