Potem ko smo športni novinarji v četrtek razglasili najboljše slovenske športnike v letu 2012 – največ točk so v glasovanju članov Društva športnih novinarjev Slovenije dobili judoistka Urška Žolnir, hokejist Anže Kopitar ter veslaški dvojec Iztok Čop-Luka Špik –, so na prijetni zabavi s pečatom dobrega starega rocka v velikem preddverju Cankarjevega doma začele deževati čestitke pa tudi pikre pripombe nezadovoljnih z izidom glasovanja. Najpogosteje slišana kritika je bila, kako je lahko Kopitar najboljši športnik, če pa je zgolj član moštva, ki je osvojilo Stanleyjev pokal v ligi NHL, eno najprestižnejših lovorik v svetu športa sploh. Tovrstne kritike ne prepriča niti dejstvo, da je Kopistar eden glavnih zvezdnikov najmočnejše hokejske lige na svetu in da je bil v končnici tekmovanja najučinkovitejši igralec.
Prepričan sem, da bi v konkurenci športnikov s krepko prednostjo zmagal dobitnik zlate olimpijske kolajne, a tega letos nismo imeli. Iz Londona sta Primož Kozmus in Rajmond Debevec prinesla srebro in bron, v sodobnem gladiatorstvu pa tudi po novinarskih kriterijih vse bolj šteje edino prvo mesto na tekmovanju svetovne ravni s čim večjo konkurenco. Kar nekaj živih legend – nekateri so že člani v sredo odprtega Hrama slovenskih športnih junakov v ljubljanski dvorani Stožice – mi je že večkrat pojasnilo, da največ od vsega šteje prvo mesto, torej glavna lovorika, pokal. »Če nisi osvojil 'kante', si najboljši med poraženimi,« je najbolj neusmiljena ocena, ki sem jo slišal. Tako je Žolnirjeva z olimpijskim zlatom letos tudi pred superiorno smučarsko kraljico Tino Maze, ki je v sezoni svetovnega pokala 2011/12 gledala v hrbet samo Američanki Lindsey Vonn. Čop in Špik sta bila z olimpijskim bronom pred nogometaši Maribora, hokejsko reprezentanco, ekipo smučarskih skakalcev in mešano štafeto biatloncev. Ker pač niso osvojili glavne lovorike na največjem tekmovanju. Ne glede na to, da smo v spokojnem božičnem času, mi dovolite provokacijo: športniki bi glasovali skoraj enako.
