POSTOJNA, JEZERSKO, MOKRONOG – Slovenija je še kar ujeta v ledeni oklep, iz svojega primeža naj bi jo izpustil komaj v sredo, še veliko več časa pa bo potrebnega za odpravo katastrofalnih posledic.
Zasnežena pokrajina ob primorski avtocesti kaže polomljena drevesa že na Ljubljanskem barju. Gozdovi so od vrhniškega klanca naprej hudo polomljeni. Najbolj listnato drevje, a tudi veliko smrek. V led je okovano vse, kar štrli iz tal. Prava podoba naravne katastrofe pa se odstre v Postojni. S cestišč in večine pločnikov so preklane veje že pospravili na kupe. Elektrikarji v košarah dvigal na vozilih krpajo vozlišča žic. Večinoma so lokali, tudi trgovine in gostilne, zaprti, saj brez elektrike ne dela tako rekoč nič. Niti avtomat za kavo niti blagajna, ki izdaja račun. Odprta so le večja nakupovalna središča – še bog, da so – ki premorejo svoje agregate.
»Zdaj jih
poglejte, reveže!«
Kogar so v ponedeljek opravki klicali na občino, je obstal pred zaklenjenimi vrati. Na roko izpisano izobešeno obvestilo pravi, da je zaprta »zaradi izpada električne energije«. Oledenela okrasna iglavca pred stavbo spominjata na jamska kapnika. Običajnega vrveža ni, sploh pa ni otrok. Seveda gre zasluga zaprtim šolam, pa tudi opozorilom pred nevarnostjo hoje zunaj, ko se ob nenadnem sunku vetra z dreves usujejo kosi ledu, kot bi ga sipal z vedrom.
Elektrika nepredvidljivo pride in enako spet izgine.
Najbolj iskano blago Agregati so tako na Postojnskem in Pivškem najbolj iskano blago, zmanjkalo jih je tudi v Ilirski Bistrici in na Krasu, do sobote menda že povsod. Z agregati si pomagajo tudi bencinski servisi, ki so brez elektrike sprva obstali. |
Jožef Jurca pove: »Več kot en dan je nismo imeli, ko je prišla v nedeljo okoli enajstih, pa spet zmanjkala prav sredi televizijskega dnevnika. Še vedno smo brez nje.«
Kako se ogrevajo, razloži: »Na srečo imamo v kuhinji še peč na drva, da gre toplota tudi v zgornje prostore, puščamo odprta vrata.«
Blokovska naselja v intervalih priklapljajo na elektriko iz agregatov, podobno centralno ogrevanje.
Jurca, ki je upokojeni poklicni gasilec, razmere opazuje tudi skozi svoje poklicne izkušnje: »Hudo je, obteženi kabli se kar sami od sebe trgajo.« Trga pa se tudi njegovo srce, ko gleda na hrib nad mestom: »Kako ves uničen je zdaj ta naš Sovič!«
Ob tem se dobro zaveda, kako je mlajšim kolegom, ki garajo na terenu: »Ob njihove plače se spotikajo, zdaj jih pa ne vidijo, kakšni reveži so – pa ne samo gasilci, enako tudi električisti, pripadniki civilne zaščite in drugi.«
Jurca podobnega ne pomni: »Pa sem star 70 let!«
Prizori na postojnski železniški postaji prav po filmsko ponazarjajo nenaden nastop ledene dobe. Kovinski nosilci, ki nad progami držijo električne vode, so skoraj brez izjeme popadali na tire. Že dlje noben vlak ne pripelje, noben odpelje. Razen skupinice progovnih delavcev, ki s krampom razbijajo debeli led na peš in ga odmetavajo z lopatami, ni žive duše. Njihove kričeče oranžno in rumeno-zelene varnostno odsevne obleke sredi ledene puščave delujejo, kot bi bili iz neresničnega sveta. Zaklenjena so vsa vrata razen straniščnih. Dražen Žagar, dr. med., je na tista železniškega zdravstvenega doma dal napisati: »Ambulanta bo danes zaprta zaradi višje sile! Za nujne zadeve vas bodo sprejeli na urgenci ZD Postojna. Hvala za razumevanje.«
Papežev križ Blizu postojnskega avtocestnega križišča stoji pri cerkvici na videz na podoben način kot električni stebri zgrajen križ v spomin na obisk papeža Janeza Pavla II. v maju 1996. Križ je preskušnjo žledu, kot je videti z razdalje, prestal brez poškodb. |
Še deset dni brez elektrike
Ko ne bi bile za ljudi posledice tako bridke, bi človek lahko v podobah oledenele narave prav umetniško užival, ugotavljamo na Reški cesti med vožnjo proti Pivki. Za neponovljive umetnine zimske narave zagotovo nimajo časa elektrikarji, ki s tal pod polomljenimi stebri pobirajo električne vode.
»Še najmanj deset dni bomo brez elektrike,« poskuša biti realističen Simon Ostanek, predsednik vaške skupnosti Selce, in razloži: »Stanje je skoraj katastrofalno, najstarejši ne pomnijo nič podobnega. Električne stebre je lomilo, kot bi bili iz plastelina, že v noči na petek, največ pa naslednji dve. Prvič je zmanjkalo toka v četrtek ob pol enajstih zvečer. V enakem času v soboto smo dobili vojaški agregat iz Slovenske Bistrice za pol vasi, čez čas smo ugotovili, da je dovolj zmogljiv za vso vas. Razen hiš bolj na samem, ki jih ne morejo priklopiti zaradi potrganih žic. Prostovoljni gasilci, civilna zaščita, električisti, vojaki so bili zelo pridni. Tiste, ki so reševali tu okoli vasi, smo povabili v našo gostilno na pijačo kot skromno zahvalo za izjemno prizadevnost ponoči in podnevi.«
Po Simonovem mnenju je škoda morda v pivški občini celo večja kot v postojnski, vendar je huje v Postojni: »Tu si po vaseh že nekako sami pomagamo, v Postojni jim pa spuščajo elektriko iz agregatov le po nekaj ur, da si skuhajo. Največjo težavo pa so imeli z vodovodom, da so ga iz zajetja v Malnah pri Planini s črpalkami usposabljali do mesta. Če jim ne bi uspelo – to bi bila šele mineštra na kvadrat!«
Zastrupitve zaradi agregatov V motorju se ob zgorevanju bencina ali dizelskega goriva sprošča smrtno nevaren ogljikov monoksid, zato je treba agregate namestiti zunaj poslopij. Zaradi nepravilne uporabe električnih agregatov so tako v ljubljanski klinični center do včeraj sprejeli sedem zastrupljencev z ogljikovim monoksidom, štirje so potrebovali zdravljenje v hiperbarični komori. »Agregati morajo biti nameščeni vsaj sedem metrov stran od objekta in biti obrnjeni z izpušno cevjo stran od objekta, poleg tega mora veter pihati od objekta proti agregatu. Posebno nevarna je tudi uporaba agregatov v jaških, vrtačah in poglobljenih delih objektov, kjer se lahko nakopiči ogljikov monoksid,« opozarjajo. Mi. K. |
Kruh v valukih
Včeraj dopoldne so v dolini na oklepno vozilo slovenske vojske naložili kruh, kvas, moko in druga nujna živila. V valuk, ki je bil ob naravni ujmi tokrat prvič uporabljen, sta sedla še kranjska poklicna gasilca Aleš Rogelj in Andrej Hudobivnik. Prvi je za pot do Jezerskega in nazaj, ki jo avto v normalnih razmerah z lahkoto zmore v manj kot uri, potreboval dve uri, saj je drevje popuščalo pod snežnim oklepom in padalo na cesto. Pozneje so z enim od dveh valukov, ki sta včeraj vozila med Preddvorom in Jezerskim, do ene najmanjših slovenskih občin med drugim potovali še agregati, oprema za zagotavljanje električne energije, plinske peči, orodje za popravilo agregata, ki je zatajil na eni od visokogorskih kmetij. Ko je na Jezersko potovala še prometna signalizacija, smo lahko tudi mi sedli v hrumeči oklepnik.
Skozi njegova okenca se je videlo podrto drevje, ko se je vozilo pomaknilo pod padle telefonske kable, je neprijetno završalo. Manj kot uro je valuk porabil do Jezerskega. Pot do tja je sicer zaprta in smrtno nevarna, saj drevje, ki jo obkroža, še vedno popušča pod ledeno težo. Sredi Zgornjega Jezerskega smo domačinko Andrejo Šemrov, trgovko v lokalni trgovini, vprašali, kakšen občutek je biti odrezan od preostanka Slovenije: »Saj ni kakšne posebne panike. Danes so nam z valukom pripeljali hrano, jutri bodo to ponovili. Ljudje pridejo v trgovino po kruh, kvas, moko, tudi elektriko imamo. Je pa res, da niti mi nismo vajeni takšnih razmer.«
Pred trgovino smo ujeli gimnazijki Anjo Frantar in Lucio Slapar, ki sta vedrih obrazov prišli po moko, da bodo doma spekli kruh, in po nekaj drugih osnovnih živil. »Nekaj hrane še imamo doma, vendar se je treba pripraviti, saj nikoli ne veš, koliko časa bo to še trajalo,« sta previdno in z nasmeškom na obrazu pojasnili mladi domačinki, ki ta teden najverjetneje še ne bosta mogli priti do kranjske gimnazije.
O tem, kako je vreme preusmerilo pot do Ljubljane, ki v običajnih razmerah traja uro in pol, nam je povedala Valerija Konečnik Stenovec. »Mama ima danes v Ljubljani, na očesni kliniki, operacijo. Že ob štirih zjutraj je krenila prek Jezerskega vrha in Avstrije na pot, zdaj (okoli 14. ure) je še nekje v Avstriji. Ne vemo, ali se bo do klinike prebila pravočasno. Doma smo dobro založeni s hrano, gasilci so super – hitro priskočijo na pomoč. Le v službo ne moremo,« je povedala Valerija, učiteljica na šoli na Kokrici pri Kranju.
K mirni reakciji v izredni situaciji je domačine pozval tudi Andrej Tepina, poveljnik civilne zaščite na Jezerskem: »Na terenu je okoli 50 ljudi, torej prostovoljnih gasilcev, gorskih reševalcev in članov civilne zaščite. Do odročnih kmetij se naše ekipe prebijajo peš. Pozivamo domačine, naj ostanejo potrpežljivi.« Negotovost pa tudi na Jezersko prinaša vremenska napoved, ki še ta teden predvideva nove količine snega.
Uničeni še
gozdovi in ceste
Včeraj, ob devetih zjutraj, so imeli v Mokronogu krizni sestanek, posledico izrednih razmer, ki jih je povzročil – žled. Tudi v tem delu Slovenije so v teh dneh padavine prikapljale na podhlajeno podlago, meteorološki rezultat, ki nastane po obdobju hladnejšega vremena in ob dotoku toplejšega in vlažnega zraka v višinah.
V spopadu s tem pojavom, zaradi katerega v ponedeljek ni bilo treba k pouku in zaradi katerega so bili krajani v vaseh Bogneča vas, Češnjice, Cikava, Maline, Velika Strmica, Jelševec, Mirna vas, Roje pri Trebelnem in še kje, vaseh, ki so razpotegnjene po Raduljskem hribovju, še vedno brez elektrike, za nameček pa so bile zaradi podrtih dreves prekinjene še cestne povezave, se je znašlo 65 prostovoljnih gasilcev z 18 motornimi žagami, desetimi vozili in tremi traktorji z vitli.
Na kriznem sestanku, ki ga je vodil župan Anton Maver, tu je bil seveda še poveljnik civilne zaščite občine Mokronog - Trebelno Janez Bregant, so si razdelili, katere odseke bo kdo očistil in na njih poskrbel za prevoznost, da bo učence nemara že danes lahko avtobus nemoteno odpeljal v šolo.
Brez požrtvovalnih gasilcev – to seveda ne bi bilo možno!
Na volkove čakali s puškami Padlo drevje je v ljubljanskem živalskem vrtu poškodovalo ograde muflonov, gamsov, risov, gvanakov in kozorogov ter tudi več deset metrov zunanje ograje. V nedeljo pozno zvečer pa je večje drevo z notranje strani padlo na ograjo volkov čez pot do medvednjaka in ograjo zmečkalo ter tako odprlo volkovom izhod. Dežurni zaposleni so odprtino poskušali nekoliko zapreti in preliti z neprijetnimi vonjavami, da bi volkove odvrnili od raziskovanja zunaj ograje. Padlo drevo so zjutraj vzdrževalni službi živalskega vrta zaradi nevarnih razmer pomagali odstraniti ljubljanski profesionalni gasilci, za vsak primer pa so jih pri delu varovali zaposleni z anestezijskim in strelnim orožjem. Živalski vrt bo predvidoma vsaj še en teden za obiskovalce zaprt. Mi. K. |
Nenadoma smo pri Čužnji vasi zasačili prav desetčlansko ekipo iz PGD Velika Strmica, ki ji je poveljeval njihov predsednik Rafko Eržen, krovec in oče treh otrok, ki jim včeraj ni bilo treba v šolo oziroma vrtec. In ki so bili že dolgo brez elektrike. »Žice so se pretrgale, kar pomeni, da nas je petsto ostalo brez elektrike!«
Asfaltno cestišče je bilo že tretji dan v ledeni preobleki, 42-letni Eržen takšnega že dolgo ne pomni, »po letu devetdeset ga v teh krajih zagotovo ni bilo!« Še v soboto zvečer so bili prepričani, da jo bodo srečno odnesli, »v nedeljo zjutraj pa je začelo pokat'!« Z besedami nikakor ni znal opisati, kaj je narava počela oziroma hotela, »joj, kaj je to delalo?!«
Nekajkrat so ji komaj ušli. (Gasilci so bili na nogah praktično že od nedeljskega jutra.) Spominja se, ko so se peljali kakšnih 50 metrov za Jožetom Robekom, ki je ravno v tistem, tam pred njimi, s svojim zelenim in orjaškim fendtom privzdignil sodelavca, da je lahko z motorko odrezal oledenelo vejevje, ki je sililo proti cestišču. »Kako si pa ti to mimo prišel?!« se je takrat samo začudil Rafko, ko je opazil, da se je Jože le za las in z zvrhano mero sreče izognil debelemu hrastu, ki je strmoglavil, »medtem ko so veje že po kabini padale …« Ali pa ko so žagali in je začelo spet zamolklo pokati, pokalo pa je tako in tako ves čas in so le za mišjo dlako pobegnili pred pobesnelo naravo, ki je stiskala zobe.
Kot jih je sicer že oktobra 2012, ko je toliko mokrega in težkega snega napadalo, se še dobro spominjajo, da tamkajšnje drevje preprosto ni več zmoglo bremena in je začelo popuščati. Že takrat je bilo uničenih 30 odstotkov gozda! In se mu seveda ni uspelo opomoči. Zato je tokratna ujma načela prav tiste rane, od takrat upognjena in bolehna drevesa se zdajšnjemu žledu nikakor niso mogla upreti. »Kar se že ni od takrat zlomilo, se je zlomilo zdaj!« je odmahnil Rafko, ocenil, da je, če prišteje še takratno ujmo, uničenega že za več kot polovico njihovega gozda, in med vožnjo komajda zadrževal svoje začudenje. Družno smo namreč zrli v žalostno podobo, ki jo je prikazovala Podpečina: s koreninami vred podrte bukve, koliko dreves na cesti in koliko iglavcev z odrezanimi vrhovi, ki bodo že v kratkem privabili lubadarje. In drevesno bolezen. »Katastrofa!«
Z zavoda za gozdove so po radiu sporočili: »Poškodovanega je 3,5 milijona kubičnih metrov gozda, kar je 80 odstotkov letnega poseka. Poškodovanih je 6330 kilometrov cest oziroma 53 odstotkov vseh gozdnih.« Jože Robek je v tistem skočil iz orjaškega traktorja in vzkliknil: »Dobro se nam maščuje narava!«
