Brez družine, denarja in roke, a Janez se ne da

GORNJA RADGONA – Mnogi Pomurci in prebivalci Slovenskih goric ne vedo, da Ptujska Cesta ni ulica v Gornji Radgoni, temveč naselje ob regionalni cesti Radgona–Ptuj, ki na 190 hektarjih premore okoli 240 duš. In med njimi je tudi zanimiv samotar, 79-letni Janez Križe.

Ostal brez 
roke in živali

Janez živi sam tam spodaj v grabi, v bližini steze za motokros, obkrožen z velikim gozdom, ob lepem potočku, kjer je trava vedno zelena. Zajci, lisice, fazani in še zlasti srne ter ptiči vseh vrst so vsakodnevni gostje prijaznega možakarja, ki mu sreča in usoda nikoli nista bili posebno naklonjeni. Življenjska pota mu niso bila postlana z rožicami, a je kljub temu do pred nekaj leti imel še številno družino, a so ga vsi, vključno z ženo, sčasoma zapustili. Najbrž se s čudakom, kakršnega mnogi poznajo, ni dalo živeti, čeprav on pravi, da ni bilo tako.

»Nekoč je bilo tukaj drugače, saj ni manjkalo sožitja med nami, družinskimi člani, domačimi živalmi ter hišnimi ljubljenčki, a se je vse obrnilo na glavo. Toda ničesar nisem kriv, temveč so mi to drugi vsilili. Žena in hčerka sta me celo prijavili uradnemu veterinarju, da mučim in pretepam živali, kar seveda ne drži,« pravi Križe, ki nam je pokazal tudi, kako rad ima svojega kužka, ki je nenehno mahal z repkom in tekel okrog naju.

Slednji je namreč, ob nekoč polnem hlevu, zdaj skupaj z dvema mačkama ostal sam na domačiji. Uradni veterinar ga je namreč mandatno kaznoval, ob tem je ostal brez živali. Vmes ga je, domnevno zaradi nasilja, zapustila tudi žena, tako da mora plačevati tako zanjo kot po obrokih kazen veterinarskega inšpektorja. Tako mu od dobrih 400 evrov pokojnine in telesne okvare ostane le nekaj deset evrov za hrano, ki si je, kot pravi, čeprav je brez ene roke, največ pridela sam doma. Živali pač ne sme imeti, zato na njegovem meniju ni mesa.

Tožarjenje z družino

Janez Križe je rojen junija leta 1935 v okolici Dolenjskih Toplic, kjer ima dva že odrasla otroka. Pozneje je v Ljubljani spoznal Štajerko, se poročil in preselil v okolico Gornje Radgone. Tukaj ima še štiri otroke, skupaj tudi 15 vnukov, a zdaj je kljub vsem naštetemu sam. Pravi, da je bilo veliko odrekanj in da nikoli ni šel na dopust, morja pa da niti videl ni, a je bil zadovoljen, da ima družino, da lahko ustvarjajo, tudi hlev in shramba sta bila polna. Vmes je bilo vse v najlepšem redu, zlasti ko je delal pri Marlesu. Leta 1981 pa je doživel hudo nesrečo, ko mu je žaga odrezala desno roko in je postal težek invalid, ob tem tudi slabo sliši. Šest let je bil v bolniškem staležu, zatem pa se je invalidsko upokojil.

Kljub vsem tegobam pove, da je nesreča v službi bila tudi dobrodošla, saj je prejel odškodnino, da so si lahko uredili lastno domovanje. In čeprav se zaveda, kako hudo je samotarstvo, še zlasti v minulih prazničnih časih, trmasti Križe vztraja, da osebno ničesar ni kriv. Ob številnih tekočih sodnih postopkih in mediacijah, največ proti družinskim članom (fizični napadi, preživnina, razveljavitev darilne pogodbe...), ima Križe, ki ponavlja, da samo išče pravico, ker vsi udrihajo po njem, trenutno tudi druge težave.

Dokazano ni kriv

Posebno ga zbada dogodek, povezan z Zavarovalnico Maribor, ki mu je menda neupravičeno dolgo trgala del pokojnine. In res nam pokaže odločbo, po kateri je okrajno sodišče v Gornji Radgoni postopek zoper njega ustavilo, ker »ni bilo mogoče zanesljivo dokazati, da je storil očitani prekršek«, domnevno povzročitev prometne nesreče, v kateri je drugi udeleženec utrpel materialno škodo na vozilu in mu jo je zavarovalnica morala pokriti. On pa je moral znesek vrniti zavarovalnici. »Zdaj, ko je jasno, da nisem bil kriv, kar sem vseskozi trdil, bi moral tožiti še zavarovalnico, da mi vrne zasežena sredstva, saj so denar dobili neposredno iz Zpiza, torej so se usedli na mojo ubogo pokojnino. Žal nimam denarja, da bi jih tožil, a se s tem ne bo končalo, saj še vedno upam, da imamo vsaj malo pravne in socialne države. Nesreče, za katero sem moral plačevati škodo za avtomobil, nisem povzročil, temveč jo je povzročil prav voznik, ki je imel škodo. Peljal sem kosilnico proti domu, ko je treščil vame in najprej so menili, da sem jaz kriv, po dolgem pravdanju, ko sem skozi trdil, da nisem, je temu pritrdilo tudi sodišče,« pravi Križe, ki si proračun za malenkost opomore s prodajo zdravilnega orehovega olja, saj, kot pravi, drugače ne bi imel kaj jesti.

Zadevo smo želeli preveriti tudi pri vodstvu Zavarovalnice Maribor, a nam je strokovna sodelavka za komuniciranje Katja Grušovnik iz službe tržnega komuniciranja pri tej zavarovalnici le kratko odgovorila, da »podrobnosti o primeru, po katerem sprašujete, vam skladno s poslovno politiko in v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov žal ne morem posredovati«. Vsekakor pa je našemu sogovorniku Križetu v tolažbo sodba v imenu ljudstva, s katero je oproščen očitkov, ker da mu ni mogoče dokazati krivde. In o vsem tem ima Janez dokumentacijo, saj je njegova dnevna soba spremenjena v pravi sodni arhiv. In če bi nenavadni Janez iz Ptujske Ceste lahko še pisal, česar zaradi invalidne roke ne more, potem bi bilo gradiva zagotovo še precej več.