Brez dokumentov in zavarovanj je bil 25 let

PODPEČ  –  Tam pod Sv. Ano, kjer so dolgo lomili znameniti podpeški marmor, živijo dobri ljudje. Lahko se pohvalijo, da so imeli čast gostiti nekoga, ki je do lanske pomladi živel kot duh, odpisan in pozabljen, brez najosnovnejših pravic. Potem je vaška skupnost stopila skupaj in storila vse, da je dobri duh postal spet človek – z imenom in priimkom.

»Živjo, jaz sem Bine!« Močan stisk rok je napovedal iskreno druženje. Z žarečimi očmi, ki so izkazovale zadovoljstvo, je pozdravljal traktoriste, ki so hrumeli po prašnem kolovozu – tam mimo njega, podpeške maskote, kot mu pravijo. »Joj, kako so lepo cvetele!« je vzkliknil zaraščeni mož in se zazrl proti trajnicam, ki jih je sam posadil. »Ti, ne vem, koliko sem star, najbrž toliko, kolikor se počutim,« se je nasmehnil. Albin Prusnik, nekaj čez šestdeset, se je pred mračno preteklostjo obvaroval tako, da jo je – preprosto – izbrisal. Razočarali so ga ljudje. Zato se jim je večkrat izognil – v širokem loku. Pred 25 leti celo tako, da je zapustil rodno Šiško, družinsko in urejeno življenje, svoj poklic. »Zakaj se je to zgodilo – ne bom govoril!« Tudi v redu. »Druge opcije itak ni bilo, samo šel sem, saj je le malo manjkalo, pa bi kakšnega … žibižabi!« Le malo je namreč manjkalo, pa bi stopil na mračno stran – pravice. »Ko sem sploh prvič videl Podpeško jezero …« In se za petnajst let umaknil v gozd pod Planinco, spal zunaj pod smrekami, živel kot brezdomec, živel kot Robinzon.

Dobrodelna Breda

Potem je do lani živel v majhni lopi (imenuje jo princeska) pri pokojnem Maticu. Bil je na berglah. Bine je skrbel zanj.

Večkrat je pri kmečkih opravilih pomagal tudi drugim in se jim že kmalu prikupil. Tudi zato, ker ni bil klasičen brezdomec, delomrznež in pijanček. Njegova svoboda je bila na Rogljevi parceli, tam pod vrbami. »To mi je povsem zadoščalo,« je dejal Bine. »Vse dokler niso prišli Jankovići …« Ko mu je Electa, ki je tam nekaj gradila, zagrozila in mu z dvigalom meni nič, tebi nič prestavila hiško. »Barabe!« je v tistem jezno zabrusila Breda Jesenko, ki je vse to videla. »Bila je to občinska zemlja, zato ga ne bi smeli …« In ki je tisto mrzlo zimo večkrat s svojega okna motrila ter se zaskrbljeno spraševala, ali je Bine sploh še živ. »Meni bi počilo srce, če bi slučajno zagledala pogrebce,« je premišljevala in tuhtala, le kako bi mu lahko pomagala. Stopila je do Binetovega brata Darka in mu razodela: »Želela bi pomagati vašemu bratu. Ali mi boste stali ob strani?« Darko je bil takoj za. Starejšemu in brezdomnemu bratu je tako ali tako že prej nosil hrano in obleke.

Bredi se je tedaj po eni strani prižgala zelena luč, po drugi – rdeča. To so kar naprej prižigali nečloveški birokrati. »Največja težava se je pojavila, ker so uradniki ugotovili, da je še vedno prijavljen na šišenskem naslovu,« je opisovala Breda. »Če bi bil prijavljen v naši brezoviški občini – bi mu nemudoma in zlahka uredili dostojno življenje, tako pa …« Tako se je vse skupaj zdelo kot navadno zabijanje glave v trdo steno. Bine pa je, če mu je hotela urediti zavarovanje in socialno podporo, ki ju dotlej ni imel, potreboval dokumente. Tudi teh ni imel. Četrt stoletja je namreč živel kot duh, prav nikjer ni bil zaveden, za državo je bil Bine, žalostno, a resnično, mrtev, kot je mrtva črka na papirju.

Ko je ugotovila, da ne bo šlo zlepa, je Breda na šišenskem CSD kratko malo zagrozila: »Pol ure vam dam, da uredite! Če ne, pokličem vse žive novinarje in vas bomo lepo povprašali, ali ste se v 25 letih sploh kdaj vprašali, ali je Albin Prusnik še živ?! Zato raje dvignite svoje riti in ga za začetek pridite pogledat!« Še dobro, da je Bine obenem medicinski fenomen in v vseh teh letih zdravniške pomoči sploh ni potreboval. »Vse je v glavi,« je modro dejal Bine. »Telo sem namreč tako navadil, da me sploh ni zeblo,« je dejal. Kljub temu je lokalni zdravnik Igor Gabriel omogočil, da lahko Bine pride kadar koli, »samo pride naj, vse bomo storili zanj«. Zakaj? »Ker ga imamo radi!«

Binetova pravljica

Zdaj je imel skorajda že vse: imel je osnovne dokumente, socialno podporo, bil zavarovan. Leta 2012 ga ima država spet v svojih evidencah, tistega leta je po četrt stoletja postal ponovno – polnokrvni državljan.

Za mizico, ki ji je senco dajal košati maklen, je Bine s pogledom oplazil Bredo. »Ti si moja svetinja!« jo je povzdignil. Prav Breda je možaka, ki se mu še sanjalo ni, kaj je to Zpiz in druge abstraktne kratice, vozila od Poncija do Pilata, da je država vendarle dobila – novega otroka. Ki je resda že malo v letih, a nič zato.

Skoraj vse, smo zapisali malo prej. Že maja 2012 je Bine dobil – vse! Ko je njegova krožnica slednjič le izrisala – celoten krog. Ko se je končala tragedija in začela njegova pravljica. Pod njo so se podpisali – dobri barjanski ljudje. Ravno tedaj, ko se je v mrzlem jutru ustrašila za Bineta, se je Breda že zvečer udeležila občinske seje in vprašala: »Župan, kaj bomo naredili z našim Binetom?« Brezoviški župan Metod Ropret se je naslonil na naslonjač, globoko premislil, izklopil mikrofon in zaukazal: »Breda, izpelji akcijo!« Bine je moral potem preživeti pravzaprav le še tisto zimo.

Na skladu kmetijskih zemljišč je Breda Jesenko že kmalu ugotovila, da je tam ob Ljubljanici del zemljišča še vedno od propadle Hoje. Hitro se je zmenila in jo vzela v najem za 99 let: za 50 evrov na leto. Poklicala je Prigota, vselej pripravljenega pomagati. »Igor, ali bi pomagal, da Binetu kupimo kontejner?« »Breda, jurja dam!« je brezkompromisno odvrnil Igor Pristavec in povzročil plaz dobrote. »Tudi jaz dam!« je rekel župan. »Jurja pa pol!« Jurčka je prispeval tudi Bredin mož Beno. Robert Zdešar je kontejner pripeljal, Beno je kupil še dimnik, ob slavnostni predaji ključev je Bineta pričakalo najlepše: sveže postlana postelja, novi krožniki in spodnje perilo. »Dvojnik ključa pa smo obdržali,« je dejala njegova svetnica, »za vsak slučaj, če se mu, bognedaj, kaj zgodi.«

Na svojem je torej že leto in pol. Videli smo, lepo je uredil okolico. Raste mu pisana zelenjava in ljube mu rože cvetijo. V kotličku se kuha goveji golaž. Lepo zložena polenca ga bodo že kmalu ogrela. Tudi vode ima v izobilju. Pripelje mu jo Piontek. Do popolnosti potrebuje le še kanalizacijo. In tudi slednjo mu bodo omogočili – dobri ljudje. S temi zdaj ureja še bližnjo brežino. »Ob Ljubljanici želim imeti namreč arboretum, tam bo tudi pomol.«

Ob tihih večerih – ga opazujejo divji zajci in srne. Umetniška duša – takrat riše. Kdo ve, ali se mu bo izpolnila še zadnja, a največja želja. Da ga obiščeta oba otroka. »Ni daleč dan, ko se bomo ponovno srečali. In kakšno rekli,« je prepričan. Takrat bo Binetov krog tudi dejansko sklenjen.