LJUBLJANA – Predsednica vlade Alenka Bratušek je prepričana, da Slovenija ne bo zaprosila za program pomoči v okviru mehanizmov EU. Proračun za leto 2014 je pripravljen dovolj dobro, da rebalans ne bo potreben. Če Sloveniji uspe sanirati banke, bo država izšla iz krize že v letu 2014, je poudarila v pogovoru za STA. Izrednega kongresa PS ne pričakuje.
Kdaj bo Slovenija zaprosila za pomoč oz. ali so še možnosti, da programa ne bo?
Prepričana sem, da Slovenija ne bo zaprosila za pomoč. Zelo intenzivno se ukvarjamo z ukrepi, ki so potrebni, da ne bomo zaprosili za pomoč. Za zdaj so te govorice absolutno samo špekulacije.
Danes bo v DZ izredna seja, na katerem se bo začela obravnava proračunskih dokumentov za leti 2014 in 2015. Kakšen je vaš odziv na prve ocene Bruslja, v katerih naj bi bila kot pomanjkljivost izpostavljena premajhna osredotočenost na zmanjševanje tekoče porabe in odhodkov?
Uradnih odzivov iz Bruslja še nismo dobili, tudi to so lahko špekulacije. Dejstvo je, da smo proračun, ki smo ga podedovali od Janševe vlade, dobili v zelo slabem stanju. V prvih treh mesecih letos je bilo več kot 700 milijonov evrov primanjkljaja. Razmere smo zmogli stabilizirati, tako da je v proračunu avgusta že bil presežek. Če bi naši ukrepi, ki veljajo v drugi polovici leta (dvig DDV in dogovor s sindikati javnega sektorja glede plač), delovali vse leto, bi bil letos proračunski primanjkljaj bistveno nižji. Ni pa mogoče konsolidirati javnih financ le z zmanjševanjem odhodkov, kar je delala prejšnja vlada, ali samo z zviševanjem prihodkov, ampak je prava srednja pot – in to smo zdaj ubrali. Menim, da bomo to znali dobro zagovarjati tudi v Bruslju.
Kaj pa t. i. okostnjaki iz omar – zdaj novih 170 milijonov evrov za odpravo plačnih nesorazmerij – in izbrisani; kje je manevrski prostor? Bo potreben rebalans proračuna, ki sploh še ni sprejet?
V tem trenutku je proračun pripravljen popolnoma korektno. Prepričana sem, da bomo v dogovoru s sindikati uspeli rešiti tudi ta problem. Prav se mi zdi, da se rešuje celovito, na mizi pa imamo več različic, a jih še ne morem komentirati. Trenutno obveznosti ni za 170 milijonov evrov, ampak za 35 milijonov. Na žalost je to poleg ustavnih odločb glede upokojencev, regresa javnih uslužbencev in izbrisanih še en okostnjak, ki je letos padel iz omare.
Če bodo zahtevani popravki proračuna, kako boste to naredili brez večjih rezov v javno porabo?
Tudi Evropa spreminja svojo politiko do varčevanja, Sloveniji sta bili dani dve dodatni leti za konsolidacijo javnih financ. To smo upoštevali, zato ne pričakujemo novih dodatnih zahtev. Menim, da Bruselj nima pravice konkretnega posega: da bi denimo zapovedal, da ne smemo uvajati davka na nepremičnine, ampak moramo za enak znesek znižati pokojnine oz. socialne transferje. Konsolidacijo lahko dosežeš z enim ali drugim. Dolgoročno pa so seveda pomembni učinki pokojninske reforme, na katero je bila prejšnja vlada zelo ponosna, a se zdi, da učinki niso tako dobri. Vseeno smo si vzeli leto dni za proučitev učinkov, enako za reformo trga dela, glede česar sem vedno bolj prepričana, da tu ni bilo narejeno tako malo, kot nam očita gospodarstvo.
Kje je zgornja meja sredstev, ki jih je Slovenija še sposobna sama zagotoviti za sanacijo bank?
Za zdaj so edini relevantni podatki številke Banke Slovenije, ki je kredibilna ustanova. Zato si ne bom dovolila nobenih špekulacij, kakšne bodo številke na koncu. Počakajmo na rezultate, a prepričani smo, da bodo rezultati takšni, da bo Slovenija to izpeljala sama. Naj se nekateri, ki kličejo trojko, zavedajo, kdaj so ti krediti nastali – naš bruto dolg se je najbolj povečal od leta 2005 do 2008, in sicer z 20 na 40 milijard evrov. In zdaj bodo oni grozili, kako hudo bo, če pride trojka. Naj se vprašajo, kaj so tedaj počeli. Bruto dolg Slovenije zdaj vse od leta 2008 vztraja na tej ravni. Dejansko plačujemo grehe tistega obdobja.
Gospodarske razmere v državi niso dobre, so pa manj slabe kot v prvem trimesečju. Gospodarska aktivnost je še vedno negativna, a v drugem četrtletju je bil padec 1,7-, v prvem pa 4,5-odstoten. Brezposelnost je nižja, proračunski primanjkljaj je stabiliziran, izvoz raste. In zdaj, po tej vseeno boljši sliki kot januarja in februarja, nekateri pravijo, da je treba klicati trojko. Kje so bili pa prej, če je res tako?
Ali bomo zaprosili za program pomoči, bo torej jasno, ko bo znan znesek potrebnih sredstev za sanacijo bank?
Takrat menim, da je naša dolžnost, da pogledamo, kako lahko najbolje in hkrati najceneje za državljane rešimo te probleme.
Ali bo država iskala svež kapital na mednarodnih finančnih trgih? Nekateri poznavalci menijo, da bi bilo to zdaj samomorilska misija ...
Do konca leta smo lahko popolnoma mirni, lahko poravnavamo vse svoje obveznosti. Že maja ob zadnjem zadolževanju nam je marsikdo govoril, da nam ne bo uspelo. Pa nam je, po opravljeni konverziji je bilo to celo cenejše zadolževanje kot eno prej. Ključno je, da ne čakaš do konca, da nisi potisnjen ob zid. V tem trenutku še ne bi bilo samomorilsko, če so razmere na trgu, če so interesenti, ki so nam pripravljeni denar posoditi.
Dejstvo pa je, da se bo pred izvedbo nekaterih korakov, predvsem na področju sanacije bank, obrestna mera stežka znižala. Dejstvo je, da tu nismo odvisni sami od sebe. Čakamo na stresne teste, ki jih je od nas zahtevala Evropa. Mi smo bili pripravljeni junija, zdaj zamujamo in drugi v EU bodo morali razumeti, da zamujamo tudi zaradi njih in nam iti malo naproti. Če bi prve prenose naredili junija, bi imeli bistveno lažjo situacijo, ker bi imeli več časovnega manevrskega prostora.
Bi se bilo – gledano z zdajšnje časovne točke – morda smiselno obsežneje zadolžiti že prej?
Zdaj je lahko gledati nazaj. Če bi vedela, da bodo nastali zamiki pri sanaciji bank, bi bilo verjetno smiselno. A bili smo trdno prepričani, da bomo to lahko naredili hitro oz. smo se pogovarjali, da bi najprej očistili banke, potem pa delali stresne teste, toda Bruselj na to ni pristal. Edini argument, da nas je EU prepričala o tem, je bil, da bodo skozi stresne teste morale vse evropske države. Slovenija bo na Svetu EU, ko bomo govorili o bančni uniji, vztrajala, da bodo pogoji, ki veljajo za slovenske banke, veljali za vse banke v bančni uniji. Ne pristajamo na to, da bomo poskusni zajček.
Ste pa precej kritični do Bruslja ...
V tem trenutku glede bank res.
A na neki način bo vaš partner pri reševanju ...
Partner? Če je partner, potem se verjetno pogovarjamo in ne postavljamo enostranskih pogojev. Čeprav po drugi strani glede stresnih testov razumemo, da če ne bi tega naredili letos, bi morali pa prihodnje leto. Je pa res, da smo prvi, zato bodo morali razumeti tudi naše zahteve, naj to velja za vse. Kritična sem, ker mislim, da bi lahko nekatere stvari naredili že prej in imeli kakšne pozitivne rezultate, mislim predvsem na gospodarsko rast.
Prvi rezultati skrbnega pregleda NLB naj bi bili znani sredi oktobra. Ali boste počakali na konec vseh skrbnih pregledov in šele potem sporočili rezultate?
Prav je, da počakamo celoto in potem celovito sliko ne samo 'skomuniciramo', ampak tudi rešujemo.
Za 15 podjetij, določenih za privatizacijo, postopki že tečejo – kako pa je s pripravo celovite strategije za upravljanje državnih naložb? Pred časom ste rekli, da si želite, da bi do konca leta prodali eno podjetje, eno banko?
Teh 15 podjetij je izvzetih iz strategije, ker smo se glede njih že odločili. Hkrati s spremembo zakona o SDH, ki je zdaj v javni obravnavi (in menim, da ga bomo kmalu uskladili v koaliciji), se bo pripravila strategija. Glede prodaje banke slabo kaže, ker je težko najti vlagatelja, dokler ni rezultatov stresnih testov. Glede podjetja – gre za Helios – pa naj bi bili dogovori v sklepni fazi. To bi bil zelo dober signal, da smo resni.
Ali se vam zdi, da dovolj aktivno iščemo tuje investitorje?
Pot gospodarstvu smo začeli kar aktivno odpirati. Zadnja zelo pozitivna izkušnja je bil obisk v Srbiji, kamor sem peljala tudi pomembne gospodarstvenike in kjer sva oba s predsednikom vlade Ivico Dačićem tudi sodelovala na poslovni konferenci. Dogovarjamo se, da bomo v nekaj evropskih industrijskih prestolnicah do konca leta pripravili investicijske konference, na katerih bomo predstavili ta prvi sveženj podjetij, za katere iščemo investitorje. Naša obljuba in zaveza ljudem pa je, da najdemo strateškega partnerja, tj. lastnika, ki bo skrbel za razvoj podjetja in ga ne bo zaprl, ter primerno kupnino ob konkurenci.
Privatizacija je tudi eden od vzvodov za zmanjšanje političnega vpliva v podjetjih. Korporativno upravljanje je bilo na račun zadnjih dogodkov v Luki Koper deležno precejšnjih očitkov. Ali je ta poteza škodila Sloveniji tudi v očeh mednarodnih investitorjev?
Predlog zakona o SDH je bil v velikem delu usklajen tudi s protikorupcijsko komisijo, predvsem glede postopkov. Ne verjamem, da nam je v mednarodnih okoljih en primer zelo škodoval. Sem pa že takrat povedala, da sem nad takšnimi koraki razočarana. Edino, kar se mi zdi v primeru Luke Koper sporno, je, da še danes ne vemo, kaj so bila merila in kriteriji, ki so jih kandidati za to mesto morali izpolnjevati. Ne strinjam pa se s tistimi, ki pravijo – tudi znotraj koalicije –, da lahko nadzorniku naročiš, kako bo glasoval.
Sami ste večkrat omenili, kako pomembna je politična stabilnost, podobni signali prihajajo iz Bruslja. Kakšna je vaša vloga pri zagotavljanju politične stabilnosti? Odločili ste se vezati zaupnico na proračun.
Kar je pomembno predvsem za politično stabilnost. S tem izpolnjujem zavezo, ki sem jo dala, ko smo podpisovali dogovor o sodelovanju v koaliciji. Hkrati se mi je zdelo prav, da zaupnico vežem na tako pomemben dokument, tudi zaradi opozoril iz Bruslja, zlasti ker verjamem, da je dober in da ne bo potreboval rebalansa v začetku prihodnjega leta, na kar bi lahko vezala zaupnico. Kar nekaj kompromisov je bilo treba skleniti, da smo ga koalicijsko uskladili.
Opozicija vam očita ravno to, da zaupnico vežete na koalicijsko usklajeni predlog in niste dovolj pogumni, da bi jo vezali na kaj manj usklajenega.
To je njihova ocena. Proračuna ni tako lahko sestaviti, kot govorijo v opoziciji. Vezavo zaupnice na proračun pa so koalicijski partnerji lahko pričakovali tudi že v času usklajevanja proračuna, saj sem jim namreč že prej povedala, da bo moj korak po vsej verjetnosti takšen. Navsezadnje se mi zdi prav, da v koaliciji uskladimo stvari prej in ne izsiljujemo eden drugega z zaupnico v parlamentu. Doslej smo se dogovorili glede vsega in prepričana sem, da bo tudi naprej tako.
Kljub uspešnemu usklajevanju smo tudi v vaši koaliciji priča nekaterim nesoglasjem. Se nam obeta še kakšen koalicijski vihar?
V vladi smo štiri stranke in imamo različne poglede na posamezna vprašanja – in to je pričakovati tudi v prihodnje. A to, kar se je dogajalo ob sprejemanju proračuna, ni bil vihar. Čeprav morda kdo znotraj koalicije stori kaj, da bi si okrepil javnomnenjsko pozicijo.
Morda je prav, da še enkrat povem: nikoli se nismo pogovarjali o zniževanju pokojnin. Res smo se pogovarjali o redefiniciji letnega dodatka za rekreacijo in iskali prihranek med 40 in 50 milijoni evrov. Ob tem smo bili pripravljeni na kompromis, da tistim z najnižjo pokojnino damo celo nekaj več, a bi to pomenilo, da bi mejo 622 evrov prestavili nekoliko nižje. Če bi bil res tak vihar, ne bi tako hitro našli kompromisa in uskladili proračuna. Sama sem bila pravzaprav ves čas usklajevanja glede proračuna mirna. Res pa je, da nisem želela posameznih ukrepov javno razlagati. Prav je, da jih predstavimo, ko jih uskladimo.
Enako je bilo z minimalno plačo – nikoli se nismo pogovarjali, da bi se nižala. Razmišljali smo o tem, da bi se za neko obdobje v posameznem podjetju socialni partnerji lahko dogovorili, da bi bila ta plača lahko tudi nižja. Toda to bi moral biti sporazum, v katerega bi zapisali tudi pogoje, omejitve za menedžment ... Toda takoj, ko se začne o neki stvari razpravljati, se že pojavljajo najrazličnejše napovedi.
Kakšno je sodelovanje z opozicijo?
Moja izkušnja je, da z največjo opozicijsko stranko sodelovanje praktično ni možno, skratka ni pripravljena na noben kompromis, medtem ko sta se SLS in NSi pripravljena pogovarjati. Tak primer je bilo denimo sprejemanje fiskalnega pravila, tudi proračuna. To so stvari, ki se v naši državi dogajajo prvič. Noben predsednik vlade še ni predstavil proračuna opoziciji, preden bi bil sprejet na vladi. Pa to ne pomeni, da želim njihovo podporo. Preprosto sem hotela, da vedo, kaj je v proračunu vključeno. Enako je bilo s socialnimi partnerji. Sejo vlade smo prestavili, da bi jim ga predstavili, oni pa so po dveh minutah vstali in zapustili sestanek. To je bila zelo dobra šola zame.
Kako gledate na predlog NSi za sklenitev širšega partnerstva politike in civilne družbe, ki bi ga moderiral predsednik republike Borut Pahor?
Že kar nekaj časa pred njimi sem omenjala to in še vedno menim, da je v Sloveniji potreben širši družbeni dogovor. To je praktično ista stvar, o kateri govori predsednica NSi. Jaz sem takoj za to, saj res mislim, da je potreben. Ne gre pa tu le za proračun in kratkoročne ukrepe, ampak predvsem za dolgoročne. S tem družbenim dogovorom bi namreč morali določiti, po kateri poti želimo – po poti skandinavskih držav z visokimi davki in ohranitvijo relativno visokih socialnih pravic ali po poti baltskih držav z nižjimi davki, a izjemno nizko stopnjo socialnih pravic. Sama te druge poti, ki jo nekdo želi pripeljati v Slovenijo z drugo republiko, za državo ne bi izbrala. Prepričana sem, da tudi večina naših državljanov ne.
Naša pot je srednja pot, pri čemer z davki, kot je dvig DDV in nepremičninski davek, bolj obremenimo tiste, ki imajo ali trošijo več. Zato je torej družbeni dogovor pomemben in zato se strinjam s pobudo NSi, da se pogovarjamo. Tudi če vodenje teh pogovorov prevzame predsednik republike. Bo pa treba dati na mizo kar precej argumentov, da poiščemo pot, s katero bi se strinjala večina, v kratkem času pa to po mojem mnenju ni možno.
Vse več je zgodb o stiskah ljudi, o revščini. Vas čisto osebno, kot žensko in mater, prizadenejo?
Zelo me prizadenejo in lani smo se v opoziciji zelo angažirali, da smo uspeli zagotoviti dodatna sredstva za brezplačno prehrano v šoli, da imajo otroci vsaj enkrat na dan topel obrok. Je pa dejstvo, da moramo v Sloveniji zagotoviti boljšo gospodarsko rast, da bomo dobili nova delovna mesta in znižali brezposelnost. Za to pa potrebujemo takojšnjo sanacijo bank. Cel niz korakov je potreben, da bomo lahko pomagali najšibkejšim. Zdi se mi prav, da tisti, ki imamo več, tudi več prispevamo k tej družbi, socialni družbi, potreben pa je družbeni dogovor.
Kdaj bomo izšli iz krize?
Po zdajšnjih gospodarskih napovedih leta 2015. Moje osebno prepričanje pa je, da če uspemo sanirati banke, že v letu 2014.
Minuli teden smo spremljali tudi pestro strankarsko dogajanje PS. Kako gledate na razplet?
Osebno sem bila že na začetku proti sklicu kongresa to jesen, in sicer zato, ker menim, da je prav, da katera koli stranka, ne le PS, dobi svojega vodjo neposredno pred volitvami. Da tudi tisti, ki se bodo s stranko pogovarjali po volitvah, vedo, da je to nekdo, s katerim bodo sodelovali ves mandat. Drugi razlog pa je po mojem mnenju ta, da se v tem trenutku PS nima časa ukvarjati sama s seboj.
Tudi če sem osebno, kot Alenka Bratušek, politično kaj izgubila s tem, da sem pristala na odložitev kongresa, mislim, da je to edina stvar, ki sem jo morala narediti. V tem trenutku ni na prvem mestu Alenka Bratušek, na prvem mestu je država. Pomembna pa se mi zdita soglasna podpora izvršnega odbora in dejstvo, da kongresa nismo prestavili le za nekaj časa, ampak na čas pred volitvami.
Bi si želeli podporo Zorana Jankovića?
Prepričana sem, da mi je gospod Janković svojo podporo dal s tem, ko je omogočil, da oblikujem vlado.
Torej ne pričakujete sklica izrednega kongresa?
Tega ne pričakujem. Predvsem zato, ker sva oba kandidata dala soglasje za preložitev kongresa. Z Jankovićem sicer od četrtka nisem govorila.
V koaliciji so odložitev kongresa različno sprejeli. Nekateri so si oddahnili, drugi menijo, da je odločitev polovičarska. Ste se na kolegiju pogovarjali o tem?
Povedala sem jim podobno. Bili so enotni, da dogajanje v PS ne bo vplivalo na delo vlade. Če bi gledala na svoj osebni interes, bi bilo zame boljše, da bi kongres bil, da bi videla, kakšen je moj položaj v očeh članov, vendar sem dala osebni interes na stran.
Koalicija torej ostaja za zdaj trdna, kaj pa vlada? Kar nekaj se je govorilo o možnih menjavah, tudi o odhodih, ena interpelacija je že vložena, druga se še obeta ...
Tudi to so bile špekulacije novinarjev, z nobenim ministrom se o tem nisem pogovarjala niti mi nihče ni omenjal odhoda. Dejstvo pa je, da bom ministra ali ministrico zamenjala, če z njunim delom ne bom zadovoljna.
Torej ste z njimi zadovoljni?
Da.
