Bratu za rojstni dan podaril 74 ur teka

LJUBLJANA – Ko se je 41-letni Andrej Sinkovič iz Radovljice po letih prav nič športnega življenja junija letos prvič pognal po cesti, ga je gnalo strto srce. Pred dnevi je znova obul športne copate, da bi uresničil še en cilj: 74 ur teka in hoje po Ljubljani. »Marsikdo ne verjame, ne gre mu v glavo, da neki amater, ki obuje superge po dvajsetih letih in začne laufati, dela take rezultate. A imam dokaze – podatke z aplikacije telefona, ki sem ga imel s seboj,« poudarja nadobudni tekač.

»Trenutno sem brezposeln, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, zato imam malo več časa, da se posvetim takim stvarem. Pohode sem začel 12. maja letos. V bistvu žalostna zgodba – razšel sem se s punco. Drugi dan nespanja sem ugotovil, da moram ven iz stanovanja, sicer se mi bo še zmešalo. Tako sem se začel ukvarjati s prvimi pohodi. Prvi je bil pohod s Kogojeve ulice v Ljubljani do železniške postaje v Kranju, to je 25 kilometrov. Naredil sem jih v štirih urah. Isti večer – na prvi pohod sem odšel ob 3.20 zjutraj – sem šel na še en pohod v Radovljico, 47 kilometrov sem naredil v devetih urah. Potem sem šel nazaj v Kranj na železniško postajo in še enkrat nazaj v Ljubljano, se pravi, da sem prehodil 50 kilometrov. Potreboval sem tri ure, saj sem začel že malce teči, nazaj pa štiri. To so bili moji začetki. Ko sem začel objavljati posnetke in zapise časov na družabnih omrežjih, so začeli prijatelji komentirati. Spraševali so me, ali se vozim z avtom, ugibali, ali se peljem s kolesom, nekdo je celo spraševal, ali se vozim na štop,« zmajuje z glavo Andrej. 
Nejevera spletnih komentatorjev ga je podžgala, da je začel hoditi na teke. »Bil sem na teku na oviratlonu na Pokljuki, v Prekmurju, potem sem bil na teku Deset krogov za deset nasmehov, pa raznih drugih tekih naokrog. Potem sem se zelo hitro pripravil na svoj prvi podvig, 263 kilometrov od Kranjske Gore do Murske Sobote. Startal sem 13. junija, na svoj 41. rojstni dan,« se spominja. Kar si je zadal, je tudi uresničil in se kmalu odločil, da potrebuje še večji izziv. Rodila se je ideja za 74-urni tek. Izvedel ga je med 24. in 27. septembrom.

Kljub zvinu do konca

Teči je začel ob 18. uri. Startal je pri svojem domu v Kogojevi ulici. »Kljub vsem težavam, ki sem jih imel na poti, in zvitemu gležnju sem vztrajal do konca.«

Od doma se je najprej usmeril proti Kosezam. Pri obvoznici je zavil na Pot spominov in tovarištva, ki se je je držal večino poti. Štirideset kilometrov dolg krog je sklenil v BTC. »V prvih 24 urah sem naredil 140 kilometrov. Na vsakih 40 kilometrov sem imel eno uro pavze za počitek. V 74 urah sem dvakrat spal, skupaj kakih pet ur. Če seštejem spanje in počitek, sem miroval približno 10 ur,« se spominja. 
»Ker sem imel med potjo veliko rdečih semaforjev, sem čas, ko sem čakal na zeleno, izkoristil za hojo gor in dol, saj nisem hotel mirovati. Ljudje so me kar malo čudno gledali,« se smeje. Prvi dan v gibanju je bil fenomenalen. Prvih 10 kilometrov je pretekel v eni uri, prvih 20 v dveh. Po tretjem kilometru je namenoma malce umiril tempo, da ne bi omagal, še preden bi se končal časovni okvir, ki si ga je zadal.

Drugi dan ga je doletela poškodba. »Proti koncu petega kroga sem si poškodoval nogo. Pri BTC, kakih 10 kilometrov pred Kogojevo ulico, sem se spotaknil ob cestni robnik. Mislil sem, da je to konec. Ko sem naredil še deset korakov, me je zapeklo, zaštihalo, noga mi je padla dol. Pa sem jih poskusil narediti še deset. In še deset. Kakih petkrat, šestkrat tako, nato sem stekel naprej, do Kogojeve. Doma sem vzel škatlico protibolečinskih tablet, jemal sem po dve vsakih 10 ali 20 kilometrov do konca poti. S poškodovano nogo sem pretekel še 160 kilometrov. Včasih sem tako trmast, tako voljo imam, da me noben bog ne more premakniti. Če se nekaj odločim, to poskusim tudi izpeljati. Če jaz ne zmorem, je že vprašanje, ali kdo lahko. Kljub vsem težavam, ki sem jih imel na poti, in zvitemu gležnju sem vztrajal do konca,« ponosno pove kleni Gorenjec. 
Med podvigom je trikrat zamenjal obuvalo, nazadnje je tekel kar v natikačih. »Zadnji konec poti sem se sprehajal pred blokom, saj bi ostal sredi drugega kroga. Spodaj so me že čakali sestra in mala nečakinja in nekaj ljudi iz bloka, ki so vedeli, kdaj bom prišel. Ko ti uspe tak podvig, si tako vesel,« nekoliko ganjeno prizna. 
Uspešna akcija je imela še en vrhunec, prihod brata Tomaža. »Ker ima 25. septembra rojstni dan, sem mu posvetil ta tek, a je bila to skrivnost, za katero je izvedel šele, ko sem prišel na cilj.« V 74 urah je pretekel in prehodil 346,47 km. Njegov novi osebni rekord.

Andrejev namen je bil s tekom zbrati denar za otroke z gibalnimi težavami, a se stvari niso iztekle, kot je načrtoval. »Ker nisem bil medijsko pokrit, nisem dobil pravega sponzorja, ki bi bil pripravljen podariti denar v dober namen. Zdaj razmišljam, da bi zbral denar z dražbo za tekaško majico, ki sem jo nosil na obeh podvigih. Namenil bi ga rehabilitacijskemu centru URI Soča. Poznam veliko ljudi, ki hodijo tja, in vem, da vsaka aparatura, ki pomaga bolnikom, nekaj stane,« še razkrije vztrajni Radovljičan.