Bratrancu, ki ga ne pozna, bo dala ledvico

TRBOVLJE – Da bregove in celo gore velikokrat premikajo tako imenovani mali ljudje, ni le rek, temveč tudi dejstvo. Velikokrat se zgodi, da se zaradi neustrezne zakonodaje, birokratskih zaprek in še mnogo drugega stvari vendarle premaknejo šele takrat, ko po mizi udari eden med njimi. Življenje nas zadnja leta uči, da si mora človek najprej in predvsem pomagati sam, šele nato pa mu bo, če mu bo, tudi kdo drug. Zuhdija Škrgić, 21-letnik iz bosanske Velike Kladuše, verjetno kaj veliko tolči po mizi ne more. Oslabel od bolezni in dializ zaradi odpovedi delovanja ledvic si pri ozdravitvi ne more pomagati sam in se zato zanaša na druge. Poseg, ki mu lahko reši življenje, transplantacija, ni mačji kašelj, še manj pa poceni. In tudi v Bosni darovalci ter denar za presaditev ne stojijo na vsakem vogalu. Resnici na ljubo tudi v Sloveniji ne, a vendarle gredo tu stvari hitreje ali pa vsaj lažje. In čas, ko se življenje izteka ali ko vsaj grozi, da se bo izteklo, je vse prej kot zanemarljiva stvar. Zuhdija je, če temu lahko tako rečemo, vendarle imel veliko več sreče kot marsikdo, podoben njemu. Ne ravno nizkega zneska, potrebnega za preglede in operacijo, ne bo čisto zlahka zbral, a na svojo zares veliko srečo mu vsaj ni treba v negotovosti čakati na morebitnega darovalca. Ledvico, ki mu bo rešila življenje, mu bo namreč darovala Trboveljčanka Enesa Marković.

Neznanec iste krvi

Kljub veliki in nesebični odločitvi, da nekomu pomaga rešiti življenje, darovalka in prejemnik nista čisto neznanca. Enesa in Zuhdija sta namreč sestrična in bratranec v drugem kolenu, a se nista srečala do pred dobrim poldrugim mesecem, ko se je Enesa odločila za nevsakdanjo in nesebično odločitev. »Kot sorodnica sem izvedela zanj in za njegovo stanje, in ker vem, kakšne so razmere v Bosni, kakšna bolezen je to, kakšne so njegove možnosti preživetja ter ozdravitve, sem se odločila, da mu bom pomagala. Ko smo o tej možnosti šele začeli razmišljati, sva se seveda morala srečati, in odšla sem v Kladušo. Če je prej morda bila kakšna negotovost ali neodločnost o tem, ali bi ali ne bi, je povsem izginila na obisku. V postelji je ležal posušen mlad fant, ki dlje kot do hišnega praga ni mogel. Bil je žejen, a zaradi preiskav in zdravljenja ni smel piti. Največ, kar je lahko, si je zmočil suha usta. Takrat se je v meni nekaj prelomilo in v hipu sem se odločila. Poleg tega se mu stanje slabša. Večinoma ne more vstati, ne govoriti, na dializi je najmanj vsake dva dni. Ob sobotah in nedeljah v Bosni ni dializ, in če se kaj zgodi v tem času, lahko preprosto umre,« pravi Enesa.

In tako se je hipoma dokončno odločila. A čeprav je ledvica njena, prav tako kakor telo in odločitev o darovanju, končna odločitev vendarle ni bila samo njena. Enesa ima moža in dve hčeri, s katerimi se je bilo treba pogovoriti in jih postaviti pred nevsakdanje dejstvo. »Če bi bila sama, brez moža, bi verjetno odločitev bila drugačna. Med drugim sem se namreč vprašala, kaj in kako, če bi ledvico kdaj potrebovala katera od hčera. In to me je vprašal tudi mož. A sem mu odvrnila, da imata hčeri še vedno njega. Verjetno ne bi pomišljala o odločitvi niti, če bi bili hčeri manjši. Tako pa sta že tako veliki, da določene stvari vsaj približno že razumeta. Najtežje mi je bilo, ko sta me vprašali, ali bom umrla. Rekla sem jima, da ne, da imam še eno ledvico, da pa lahko z drugo nekomu rešim življenje. Ni bilo lahko, niti malo, a na koncu smo s skupnimi močmi stvari vzeli kot dejstvo in se na neki način odločili skupaj. Zame je nadvse pomembno, da me razumeta in podpirata, enako pa tudi mož,« nadaljuje.

Različni krvni skupini

Ko se je razvedelo za njeno odločitev, je najprej lokalno postala prava junakinja, česar pa ne mara. Še manj zdaj, ko bo o njej in njeni odločitvi vedela vsa Slovenija. »Če ne bi bilo treba zbrati toliko in toliko denarja, bi to naredila brez medijev. Nisem tip za to. Sem človek skrajnosti in odločnosti, trmasta in vztrajna, kar moža vprašajte, haha. In vse, kar se odločim, zmorem sama. Le denarja nimam, sploh pa ne toliko,« pristavi. Morda bo bralce presenetilo, a njena odločitev ni presenetila niti enega prijatelja, ko so izvedeli zanjo. »Ja, Enesa, valda!« pravijo na kratko.

Njene odločnosti ni ustavilo niti to, da z Zuhdijo nimata iste krvne skupine. Če bi čakal na takšnega darovalca, bi najverjetneje bilo prepozno, saj se običajno čaka tudi po več let. »On pa si zares nadvse želi živeti. Saj pravzaprav še začel ni dobro,« pove Enesa. V Franciji so že uspešno presadili ledvico tudi brez iste krvne skupine, zato se je odločila za to pot. Tako je doslej kot darovalka morala skozi različne preiskave krvi, vode, urina, keratina, PAP-testa, HLA-tipizacije, ultrazvoka dojk in ledvic ter seveda krvne skupine. Vsi ti izvidi so šele predpogoj za prvi pregled v Franciji. Če bo ta šel skozi kot pozitiven in če ne bo težav s psihologom ter francoskim sodiščem, bo šele sledila operacija prefiltriranja krvi in tkiva. In to ni poceni. Za zdaj jim je uspelo zbrati 40.000 evrov, 15 tisočakov pa še potrebujejo. »To nikakor ni malo denarja, a smo vendarle še dobro prišli skozi, če bo tako. Te stvari so namreč sicer še veliko dražje,« pove. Da bi bila operacija ne samo uspešna, ampak sploh mogoča, tudi sama počne marsikaj. Aktivna je pri zbiranju denarja, spremenila je življenjski slog. »Za 80 odstotkov sem zmanjšala kajenje, železno pravilo je postalo le ena dnevna kavica zjutraj. Želim, da bi bile ledvice čim boljše, in tudi morajo biti,« pojasni.

Poleg vse večjega števila podpornikov in ljudi, ki jo spoštujejo kot junakinjo, so jo prijetno presenetili in ganili sestra, mama, mož in prijateljica Ksenija. Ponudili so se namreč, da v primeru, da ne bi bilo možno, da ledvico daruje Enesa, vskočijo namesto nje, prav tako pa v primeru morebitne takšne potrebe za njeni hčeri. »Pomagala bi vsakemu, takšen človek sem pač. V življenju sem videla in doživela že marsikaj, zato verjamem, da bi pomagali tudi meni,« je prepričana.

Boji se letala, ne operacije

Kot pravi, odločitev zato sploh ni bila težka. Neprimerno težje je bilo s tem seznaniti najbližje. »Kaj, če, kako … in podobno spraševati se in ugibati je brezplodno. Če bi vsi in vedno razmišljali le tako, če bi se le spraševali, nikoli ne bo in ne more biti nič,« pribije.

Priznava pa, da si najbolj želi in komaj čaka, da bo vse mimo. Predvsem zaradi novega, podarjenega Zuhdijevega življenja, a tudi zaradi naveličanosti. Tisti, ki jo poznajo, namreč pravijo, da jo čakanje in negotovost ubijata. Postopki, birokracija, letanje sem ter tja, čeprav se povsem zaveda, da brez tega ne gre. In najbolj zoprno ji je hoditi okrog zdravnikov. »Vsaj 12 let že nisem bila pri nobenem, ker mi na srečo nič ni in sem zdrava, zdaj pa kot da bom nadoknadila za vse nazaj in še za naprej.«

Operacije se ne boji. To je že zdavnaj razčistila. Z drugimi, v glavi in v srcu. Samo Francija ji je zoprna. »Res me ni strah posega, bojim pa se letala. O tem se mi namreč porajajo različna nepotrebna, a neizogibna vprašanja. Kaj če se zruši prav letalo, v katerem bom jaz?«

Enesa nam je ob slovesu še hudomušno, pa tudi malo resno, dejala: »Vnaprej vam povem, da bo jasno. Bog vam pomagaj, če bom na kakšni fotografiji slučajno debela! Ker vem, kako je lahko človek videti v časopisu ali reviji!«