K vsemu, kar smo slišali in videli ob dosedaj največjem oranju in traktoriranju, ki so ga naši košarkarji izpeljali čez vseh devet nasprotnih ekip, je težko še kaj dodati. Slišali smo tekmovalce, strokovnjake, navijače, komentatorje, športne analitike, psihologe, funkcionarje, nekdanje tekmovalce, trenerje, konkurente. Posebno mi buri misli stavek Jake Blažiča, izrečen po zlati zmagi, ko je rekel: »Od zdaj naprej smo bratje.« To bi bilo lahko za vse nas – leve, desne, črne, bele, rdeče, severne, južne, z vzhoda in zahoda – zgodovinsko, povezovalno sporočilo.
Sprti in razdvojeni, kar zadeva politiko, prednostne projekte, načine reševanja družbenih izzivov, koruptivnih dejanj, ki za nekatere to so, drugi pa jih pometajo pod preprogo, izgubljeni v veri v pravno državo, prvorazredni in drugorazredni, smo potrebovali to preprosto, spontano, tako nedvoumno in močno sporočilo tega košarkarskega turnirja. V nekaj enostavnih besedah je rečeno vse. Ko gre za skupni cilj, je pomembno, da držimo skupaj.
Da smo kot bratje. Ni torej dovolj, da smo le tu, na tem prostoru in v tem času, skupaj živeči državljani. Če želimo zmagovati, bo najprej treba imeti cilj. Kot je bil cilj ta košarkarska zlata medalja, ki nikoli ni izginila iz besednjaka ekipe. Če želimo zmagovati, se je treba povezovati in sodelovati. Včasih je treba poslušati, včasih voditi. Včasih tvegati, drugič prepustiti drugemu liderju, da naredi potreben korak. To jih je bil sposoben naučiti in razumeti selektor Kokoškov.
Biti povezan kot brat ne pomeni izgubiti svoje identitete. Gre za čvrste, trdne vezi. Gre za korenine, ki nas povezujejo in prepletajo. Gre za to, da se razumemo, spoštujemo, spodbujamo. Tri tedne smo si lahko ogledovali, kako lahko deluje ekipa z odličnim selektorjem. Naši fantje prihajajo iz različnih klubov, živijo v različnih državah, imajo različne značaje, navade.
Pa so do zadnjega koša delovali usklajeno, harmonično, nasmejano, a odločno in nepopustljivo. Te miselnosti, neizmerne moči povezovanja in selektorskega znanja kombinatorike za doseganje najboljših rezultatov nam primanjkuje na ravni delovanja države. Naš vladni selektor, predsednik vlade, je na istanbulskem parketu deloval neprepričljivo. Prihodnje leto bo pri nas nova, politična tekma za selektorja. In pri tem bomo imeli glas vsi polnoletni. Z dobrim selektorjem bomo lažje zmagovali. Vsi prvaki, vsi bratje v zmagi!
